Otrok – struktura in dinamika nastajajoče osebnosti

ODLOMKI IZ KNJIGE:

“Vsaka razprava o razvoju osebnosti, ki poteka z vidika analitične psihologije – še posebej, če razpravljamo o otroški osebnosti – mora izhajati iz predpostavke, da je na prvem mestu nezavedno, ki mu sledi zavest. Celotna osebnost in njen usmerjevalni center – sebstvo, obstaja pred oblikovanjem ega in njegovim razvojem v središče zavesti. Zakoni, ki vladajo razvoju ega in zavesti, so odvisni od nezavednega in celotne osebnosti, ki jo predstavlja sebstvo.”

“V fazi zarodka je materino telo ves otrokov svet, v katerem še ni zavesti, ki bi nadzirala in dojemala, in ki nima središča v egu; še več, celostno uravnavanje otrokovega organizma, ki ga označujemo s simbolom telesnega sebstva, prevzema materino sebstvo.”

“Z opažanjem, da je mati v zarodkovni fazi tudi otrokovo sebstvo, smo zašli v težave: predpostavljati moramo, da v prvi fazi prvinske povezave obstaja – iz vidika naše lastne zavesti – dvojno otrokovo sebstvo. Če verjamemo v idejo o postnatalni zarodkovni fazi, moramo sprejeti tudi dejstvo, da otrok postane osebnost, individualna celota, šele na koncu prvega leta življenja, torej na koncu celotne znotrajmaternične in zunajmaternične embrionalne faze. Do takrat smo zaradi otrokove vpetosti v unitarno realnost v situaciji, ki je iz vidika zavesti paradoksalna.”

“Materin aspekt animusa, ki zastopa urejenost, princip nomosa, dojenček sprva vidi kot Strašno mater, saj moti njegovo dobro počutje in ga asociira z intervencijo in napadom na njegovo eksistenco. Že Freud je opazil – in kar se te faze tiče, popolnoma pravilno – da bitje, ki še ni doseglo polnega psihičnega razvoja, lahko vsako omejitev in prepoved doživlja kot zavrnitev in odtegnitev ljubezni. A z upiranjem tej intervenciji otrok pride v konflikt s principom družbene adaptacije, ki jo predstavlja mati.”

»V vzpostavljenem patriarhalnem svetu osi ego-sebstvo ne simbolizira več povezava med egom in materjo, temveč med egom in očetom. V psihološki terminologiji to pomeni, da se moški ne počuti več vplivanega z nižjo zemeljsko silo instinktov, temveč se, za razliko od ostalih živih bitij, doživlja kot višje spiritualno bitje, ki, kot pravi Sveto pismo, kot duša oživi takrat, ko je vanj vdihnjen božanski dih.«

Erich Neumann v zaključnih ugotovitvah svojega vélikega dela Izvor in zgodovina zavesti že opozarja na pomembnost zakonitosti, po kateri se osnovni zakoni psihične zgodovine človeštva manifestirajo tudi v ontogenezi življenjske zgodovine individuuma. Otrok, ki je nedvomni vrhunec Neumannovega jungovskega psihoanalitičnega opusa, nas tekoče in poglobljeno popelje skozi faze tega razvoja. Od primarnega odnosa med otrokom in materjo nas vodi vse do vznika in razvoja osi med egom in sebstvom. V ospredju je otrokov odnos do svojega lastnega telesa, do svojega sebstva, do drugega in do biti v svetu. Neumann nam pokaže, da otrokov razvoj pomeni premik od matriarhata k patriarhatu. To je postopen premik in napredovanje od participacije z mističnim do pozicije sebstva, okrog katerega razvijajoči se otrokov ego naposled kroži kakor Zemlja okrog Sonca.

O AVTORJU:

Erich Neumann se je rodil v berlinski židovski družini. Je eden najpomembnejših učencev in naslednikov Carla Gustava Junga. Doktoriral je iz filozofije in nato nadaljeval s študijem medicine. 1934 sta z ženo emigrirala v Tel Aviv. Redno je predaval na jungovskem institutu v Zürichu, veliko pa tudi v Angliji, Franciji in na Nizozemskem. Bil je član mednarodne zveze za analitično psihologijo in predsednik Izraelske asociacije analitičnih psihologov. Jungovsko psihoanalizo je prakticiral v Tel Avivu od 1934 pa vse do svoje zgodnje smrti 1960.