Novemu Orfeju naproti

Izbor esejev Novemu Orfeju naproti filozofa, glasbenika in prevajalca Borisa Šinigoja je svojevrsten anarhokrščanski manifest, ki vabi k avtentičnemu krščanskemu premišljevanju modroljubja, duhovnih poezij in glasbe.

Tematsko je razdeljen v tri sklope: v prvem obravnava temeljna filozofska vprašanja od klasičnega grštva preko patristike in srednjeveške mistike do novoveške in sodobne misli, pri čemer se avtor navezuje na mislece, kot so Solon, Sokrat, Platon, Evripid, Aristotel, Dionizij Areopagit, Boetij, Pascal, Kierkegaard, Dostojevski, Levinas in Ricoeur. Drugi sklop se posveča premišljevanju pesništva od Homerskih himen do sodobnih poezij ruske pesnice Elene Švarc in grškega pesnika Stamatisa Polenakisa ter duhovnemu pomenu ikonopisja z vidika ruskega filozofa Pavla Florenskega. Tretji sklop se osredotoča na področje filozofije glasbe z navezavo na mislece, kot so Plotin, Aristid, Kvintiljan, Schopenhauer, Agamben, ter na sodobna skladatelja Johna Cagea in Olivierja Messiaena.

Izbrani eseji Borisa Šinigoja nas tako vabijo, po vzoru starih modrecev, na trojno pot: pot filozofije, filokalije in filharmonije. Via triplicis, ki ni samo tematska pot osvajanja nekega védenja iz široko zajetih področij filozofije, duhovnosti in glasbe, temveč hkrati tudi pot vpeljevanja v novo vrsto poslušanja, ki se zmore onkraj dialektike zvoka in tišine, globoko in visoko potapljati navznoter in rasti navzgor, v ritme in harmonije višjega reda, k Novemu Orfeju, ki edini zmore v nas udejanjiti novo rojstvo in nas uobličiti v novega človeka.