Filokalija III (trda vezava)

Filokalija je zbirka – pravzaprav prava knjižnica – izbranih vzhodnokrščanskih asketskih in mističnih spisov, ki so v grščini nastajali od 4. do 15. stoletja. Uredila sta jo Nikodem Svetogorec in Makarij Notaras, škof Korinta, ter jo objavila v Benetkah jeseni leta 1782. Njen vpliv je bil neizmeren, tako na krščanskem Vzhodu kot pozneje – od srede 20. stoletja do danes – na Zahodu. Škof Kallistos Ware je zato upravičeno zapisal: »V nedavni zgodovini pravoslavne Cerkve je imela Filokalija mnogo večji vpliv kot katerakoli knjiga – razen Biblije.«

Pravoslavni teolog Olivier Clément, ki je avtor uvodov v filokalijska besedila (prevedla jih je Vesna Velkovrh Bukilica), je zapisal: »S Filokalijo je širša javnost znova spoznala hezihastično tradicijo (izraz izhaja iz grške besede hesychia, ki pomeni mir srca, tišino zedinjenja z Bogom), jedro prvotne meniške duhovnosti, katere izročilo na Vzhodu nikoli ni bilo pretrgano.«

Tretji zvezek Filokalije vsebuje dela štirih velikih duhovnih piscev: sv. Petra Damaščana, sv. Makarija Egiptovskega, sv. Simeona Novega Teologa in sv. Niketasa Stetata.

Peter Damaščan nagovarja s svojo uravnoteženostjo in zmernostjo, s katero zapiše tudi, da sta odrešenje in spoznanje na voljo vsem, ne le menihom, ter ves čas poudarja pomen upanja, univerzalnost Božje ljubezni in svobodo človekove volje. Njegova dela so nekakšen pars pro toto celotne zbirke.

Makarijeve homilije nas zbujajo iz duhovnega spanca in otopelosti s t.i. mistiko srca, pri čemer srce ni bilo mišljeno kot sedež čustev, temceč kot apofatično središče človekove osebe, vir njegovega duhovnega življenja. Namen notranje tišine, h kateri vabijo Makarijeve homilije, je vzpostaviti enost uma in srca, se pravi doseči popolno notranjo integracijo iz razsrediščenosti in raztresenosti vseh duševnih zmožnosti.

Simeon Novi Teolog velja za enega najpomembnejših piscev in pesnikov Bizanca, k čemur je veliko prispevala pozitivna recepcija atoškega meništva. Na grški Sveti gori so znali ceniti Simeonovo stremljenje k Božji Luči, asketski radikalizem in poudarek, da morajo kristjani Svetega Duha nujno izkustveno zaznati v srcu.

Niketas Stetat je bil Simeonov učenec, a tudi sam globok teolog. V kratkih razpravah obravnava teme, ki jih najdemo že pri Simeonu, vendar jim da osebni izraz. Zanj je značilna velika poduhovljenost, a prav z njegovimi poglavji se Filokalija začne odpirati nemeniškemu svetu: po njegovem nauku namreč za duhovno življenje ni potreben umik iz sveta, ampak ga lahko živimo v kakršnihkoli okoliščinah, če smo se le zmožni notranje odpovedati grehu in navezanosti na ustvarjena bitja.