Ko čas mineva

Knjiga Ko čas mineva predstavlja pronicljiv preplet avtoričine življenjske zgodbe in študije o življenju ter delu Sándorja Ferenczija in Michaela Balinta, dveh najpomembnejših predstavnikov madžarske psihoanalize.

V knjigo pa je avtorica vključila tudi mnoge svoje ideje in misli iz strokovnih člankov, s katerimi je desetletja sodelovala v različnih strokovnih revijah in zbornikih, tako francoskih kot angleških, nemških in madžarskih.

O KNJIGI SO DEJALI:

»Knjigo Ko čas mineva priporočam vsem, ki jih zanima psihoanaliza in tudi psihoterapija nasploh, predvsem pa bralcem, ki so se pripravljeni podati na 'psihoterapevtsko izobraževanje' preko osebne zgodbe psihoanalitičarke, katere življenje je neločljivo povezano tako s svetlo kot temno platjo budimpeškega dogajanja v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, torej z izjemno ustvarjalno skupino tamkajšnjih psihoanalitikov ter posledicami vse večjega razmaha antisemitizma. Knjiga ni osnovana na navajanju zgodovinskih dejstev, temveč na pronicljivem opisovanju perspektive očividke, ki poleg svoje življenjske zgodbe na razumljiv način predstavi delo zanjo dveh najpomembnejših psihoanalitikov, istočasno pa tudi način, kako je njuna dognanja vključila v svojo vsakdanjo klinično prakso.

Avtorica torej svoje knjige ni napisala z namenom, da bi bralcem podajala znanje na učbeniški način. Želi si, da bi bralci psihoanalizo najprej ponotranjili kot osebni nazor o sebi, drugem, družbi in svetu, saj bo knjiga šele takrat lahko na najboljši možni način služila kot vir novih psihoterapevtskih znanj ter veščin, za kar pa je zgolj teoretski študij psihoanalize vsekakor premalo. Poleg nujno potrebnega poznavanja psihoanalitične teorije je še pomembnejša poglobljena in uspešno opravljena osebna izkušnja ter solidna kilometrina kliničnega dela.« – Zoltan Pap

»Psihoanalitik, ki se odloči, da bo šel skozi svoje poklicno življenje in predstavil z njim povezane ideje, bo seveda prebudil določene spomine. Da lahko govori o sebi, mora kot vsi drugi premagati svoj odpor. Psihoanalitična praksa temelji na sposobnosti poslušanja in sposobnosti, da ostanemo pozorni in občutljivi do drugega. Vendar pa psihoanalitik lahko tiste, ki pridejo k njemu v iskanju samih sebe, resnično posluša oziroma sliši, le če zna poslušati samega sebe. Zaradi potopitve v klientove vzroke travm se prebudijo tudi njegove lastne travme. V tej knjigi Judith Dupont predstavi teme, o katerih je sicer le redko govorila – svoje ideje o Freudu, Ferencziju, zgodovini psihoanalize in svoji lastni praksi. Njeno pisanje odlikuje popolna odsotnost dualističnih odnosov, svoj način razmišljanja pa predstavi, ne da bi kadarkoli dajala nasvete ali poučevala druge.« – Eva Brabant

O AVTORICI:

Judith Dupont (1925) je francoska psihoanalitičarka, prevajalka in urednica, ki se je leta 1938 preselila iz Madžarske v Francijo, tam študirala medicino in leta 1955 diplomirala iz patološke anatomije. Delovala je na različnih področjih; med drugim je poskrbela za prevod in izid knjig madžarskega psihoanalitika Sándorja Ferenczija v francoščini, ob tem pa postala tudi priznana francoska psihoanalitičarka. Njena strokovna avtobiografija Ko čas mineva, v kateri je popisala tako svojo vijugavo življenjsko pot kot tudi stike z nekaterimi začetniki psihoanalize v prvi polovici 20. stoletja, je izvirno izšla leta 2015 in je prvi prevod Judith Dupont v slovenščino.