Filozofija osamljenosti

Lars Svendsen (rojen 1970)je norveški filozof, profesor filozofije na Univerzi v Bergnu. Pisal je o filozofiji strahu, svobode, upanja, zla, dolgčasa in tako dalje, skupaj več kot 10 knjig, ki jih prevajajo po vsem svetu. V Filozofiji osamljenosti se je spoprijel s široko razpredenim in sprejetim urbanim mitom: da živimo v dobi epidemije osamljenosti.

Ko se bliža božični čas, takrat še zlasti, ne pa samo takrat, začnejo mediji množično pisati o osamljenosti. Pišejo o epidemiji osamljenosti, trdijo, da je osamljenih ljudi vedno več, da smo ljudje ob poplavi vseh mogočih elektronskih komunikacij in socialnih medijev še bolj osamljeni. Iz teh premis je pri nastajanju Filozofije osamljenosti izhajal tudi Lars Svendsen – in kot zapiše čisto na začetku, se je kot napačno izkazalo čisto vse, kar je mislil, da ve o osamljenosti.

Osamljenost je zapleteno vprašanje, toliko bolj, ker ima tako negativen predznak. Toda prisotna je povsod in pri vsakem, vsaj sem in tja v življenju. Osamljenost je pri nekom lahko posledica trenutnih okoliščin in bo že jutri pozabljena, pri drugem je resna psihična motnja, ki človeka zaznamuje za vse življenje. Osamljeni imajo nekaj značilnih osebnostnih lastnosti, med njimi zagledanost vase, nezaupljivost do drugih, sebičnost, slabo samopodobo …

Nekaj več je osamljenih med mlajšimi in starejšimi, tistimi po koncu aktivne delovne dobe. Več je tudi osamljenih moških, kot žensk, a na splošno večina raziskav ne kaže, da bi bilo osamljenih danes kaj več, kot jih je bilo včasih. Večja težava, kot opozarja Svenson, je, da imamo premalo samote. Celo, ko se umaknemo v osamo, le težko zdržimo brez elektronskih igračk, a še takrat, ko se jim vendarle nekako upremo, imamo glave polne misli na druge. Sami s seboj smo redkokdaj. Tega večinoma niti ne znamo in ne vemo, kaj s tem početi.