KOMPLET: Eseji I –III

Iz kotla na bordeaujskem sodišču, ko še ni prav prebolel izgube prezgodaj umrlega prijatelja Étienna de la Boétieja, na pragu novih nemirov, ki jih zgodovina šteje med osmerico državljanskih vojn, se je Montaigne, ne več mlad in še ne star, zatekel v samoto prostega časa.

Prav samota ga je odprla občestvu ljudi in sveta, ko so duhovne pogovore s prijateljem nadomestili dialogi z »bralcem« v stosedmih esejih. Kdo bi ob njegovih zametkih o strahu in pogumu, krutosti in norosti, o mečih in mušketah, o pešakih in graščakih, svetnikih in rokovnjačih verjel, da bo stoletja pozneje našo radovednost še vedno mikal misterij knjige, ki je »eno s pisateljem« in ki ji je »srkalo srž« toliko rodov sladokusnega bralstva? Ne nazadnje tudi takega, kot sta William Shakespeare in Francis Bacon.

Če je hotel Montaigne svojo protejsko misel ubesediti v količkaj verodostojni obliki, je potreboval nov slog in v presečišču njegove nove sporočilne forme se znajdejo vse tri komponente eseja: poskus, preizkušnja in izkustvo. Nezaslišano samozavestna in transgresivna gesta, da piše izključno »o samem sebi«, ga postavlja na stičišče novodobnega duha, ki se nujno prekriva z občutljivostjo naše lastne sodobnosti.

O AVTORJU:

Michel Eyquem (1533–1592), najpomembnejši renesančni filozof in začetnik literarne zvrsti eseja, se je rodil na gradu Montaigne, po katerem je podeželski plemič prevzel tudi priimek. Ob strogi vzgoji in izobrazbi je po načrtu očeta Michel že v otroštvu usvojil latinščino kot materni jezik in se kasneje usmeril v študij prava ter začel kariero sodnika in svetnika na davčnem sodišču, ki jo je nadaljeval na preiskovalnem uradu bordeaujskega sodišča. Po očetovi smrti poleti 1571 se je umaknil v zatišje domačega gradu, kjer se je lotil esejev in v zavetju svojega v knjižnico preurejenega stolpa preživel naslednjih deset let.