Ministrstvo za najvišjo srečo (Žepnica)

Indija, država nepremostljivih neenakosti in neskončnih spopadov. Amalgam različnih etničnih skupin, kast, ras, spolov in verskih prepričanj. Bojno polje hinavskih, patriarhalnih politik, marionetnih vlad, totalitarističnih teženj, nacionalizma in lažne demokracije. Indija, mikrokozmos svetovne družbe.

V današnjem norem, razdrobljenem času je naloga pisatelja, da zajame vse njegove nianse, pravi indijska pisateljica in politična aktivistka Arundhati Roy, ki je za literarni prvenec Bog majhnih stvari leta 1996 prejela Bookerjevo nagrado. V svoji novi mojstrovini nas popelje na osupljivo potovanje po Indijski podcelini, na katerem nam razgali pretresljive resnice o našem lastnem svetu.

MEDIJI O KNJIGI:

»Enkrat na desetletje, če imamo srečo, iz pepelišča življenja vznikne roman, ki zastavi vprašanje, bistveno za čas, v katerem živimo. Ministrstvo za najvišjo srečo je izjemni in neizogibni odgovor tega desetletja.« - Boston Globe

»Avtorica nam v njem s svojim gosto pisanim, bleščečim in s številnimi indijskimi posebnostmi obarvanim jezikovnim slogom izriše panoramo polpretekle in sodobne Indije v vsej svoji pretresljivosti, nabiti z družbenimi kontrasti in nenehnimi političnimi prevrati, med katere umesti paleto pisanih posebnežev, od hermafrodita Andžum/Aftab (s katerim se začne roman) naprej, ki skušajo vsak po svoje živeti in preživeti v tem družbenem kaosu, v katerem se prepletajo tako indijska tradicija kot tudi pobesneli kapitalizem ter prevratniška in skorumpirana politika. Razkošna podoba indijskega univerzuma!« - Samo Rugelj, Vikend magazin

»Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je njeno pisavo označila kot kreativni kaos, znotraj katerega poskuša orisati Indijo skozi zgodovino, zaznamovano s političnimi krizami, vojnami, verskimi spopadi in norostjo.« - STA

»Indijska družba je polna nepremostljivih neenakosti, vendar nam roman Ministrstvo za najvišjo srečo razpira tudi resnice o našem lastnem bivanju.« - Magda Tušar, Radio Slovenija

»In vendar je knjiga poleg drugega nekakšna himna noremu indijskemu festivalu življenja , ki ima svojo vrednost, četudi je daleč od harmoničnosti in ideala.« - Peter Rak, Delo

»Indijska pisateljica in politična aktivistka Arundhati Roy je v romanu Ministrstvo za najvišjo srečo prikazala vso pahljačo družbenih skupin in kontrastov na azijski podcelini, tamkajšnjih političnih veljakov in njihove skorumpirane preračunljivosti.« - Katarina Mahnič, Radio Slovenija

»Kaj je torej ministrstvo za srečo? Zgodba o neizmernih tegobah, krivicah, ki jih doživljajo mali ljudje, a tudi o zmagah, pa naj so še tako drobne, ki jim omogočajo tudi srečo, ljubezen, solidarnost.« - Tanja Lesničar – Pučko, Dnevnik

»Zaradi kast je indijska družba globoko razdeljena, te delitve pa so močno varovane. Znati morate prodirati med njimi, hoditi med temi skupinami. Zelo malo Indijcev bi bilo na primer sploh prijateljsko sprejetih v Kašmirju.« - Arundhati Roy v intervjuju za Nedelo

O AVTORICI:

Arundhati Roy, hči aktivistke Mary Roy (ta je razjezila krščansko cerkev v Kerali, ko je s tožbo dosegla preklic krščanskega zakona, po katerem so ženske lahko dedovale le četrtino imetja, ki so ga dedovali njihovi bratje), je ustvarjalno pot pričela kot scenaristka in že v tej vlogi pobrala nekaj nagrad. Nato si je s svojo prvo knjižno izdajo ustvarila odlično izhodišče za svetlo pisateljsko prihodnost: za roman Bog majhnih stvari je namreč leta 1997 prejela bookerjevo nagrado. Vendar pa Roy ni sledila stopinjam drugih bookerjevih nagrajencev, ki jim nagrada omogoči življenje, posvečeno literaturi, brez hujših skrbi za preživetje. Ubrala je manj priljubljeno in nevarnejšo stezo: napisala namreč ni (do sedaj) več niti enega literarnega besedila, pač pa je svoje moči usmerila v pisanje družbenokritične esejistike.