Menuet za kitaro

Dvodelna avtobiografska pripoved govori o oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, v kateri se prvoosebni pripovedovalec Jakob Bergant - Berk poda v boj, ki ga vse bolj doživlja kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni in nikoli končani vojni. Roman s svojo razdrobljenostjo in večplastnostjo preslikava človekovo dojemanje v času vojne – in postane labodji spev lažnemu blišču boja in junaštva.

Kultni roman je prvič izšel leta 1975 in bil doslej preveden v nemščino, italijanščino, španščino, angleščino, albanščino, madžarščino in srbohrvaščino.

Avtor spremne besede Matevž Kos ob tem dodaja: »Menuet za kitaro dandanes velja za najpomembnejše Zupanovo delo. Po moji presoji mu konkurirata vsaj še romana Potovanje na konec pomladi in Komedija človeškega tkiva. Pisateljev – po večini avtobiografski – opus je sicer obsežen in raznovrsten; kronologija nastajanja njegovih del, ki ni enaka časovnici njihovega izhajanja, je precej zapletena, predvsem pa so ta še zdaj, več kot petintrideset let po pisateljevi smrti, težko ulovljiva v nekaj priročnih literarnozgodovinskih oznak. Na nesrečo učbeniškega arhiviranja in na srečo radovednega bralca, kajpada. Zupanov protagonist, nekakšen avtorjev dvojnik, je ves čas zasledovalec samega sebe: v predvojnem meglenem mestu, vojnem pragozdu – Berk, glavni junak Menueta, svojemu odhodu v partizane pravi »ekspedicija v pragozd« –, v povojni zaporniški celici ali, potem ko je spet postal svoboden človek, v apokalipsi vsakdanjosti.

To so tudi pota romanov, ki jih izrisuje pustolovsko pero Vitomila Zupana. In na tej poti pripada Menuetu za kitaro prav posebno mesto. Če zraven dodamo še Pavlovićevo ekranizacijo romana, tj. film Na svidenje v naslednji vojni, toliko bolje.« Roman, h kateremu se je vredno vedno znova in znova vzpenjati – saj veste, zelo važno je priti na grič.