Dolg sprehod do zaliva

»John Muir, Planet Zemlja, Vesolje.« – To so besede, napisane na notranji strani platnice dnevnika, iz katerega je izšla vsebina te knjige. Odslikavajo razpoloženje, ki je preminulega avtorja in raziskovalca prevevalo, ko se je v drugi polovici 19. stoletja stoletja podal na svoj tisoč šeststo kilometrov dolgi pohod do Mehiškega zaliva. Nič manj pa ta osvežujoči kozmopolitski naslov, ki bi znal pretresti katerega koli najditelja te knjižice, ne razkriva značaja in širine Muirjevega uma.

Nikoli ni bil in bi tudi ne mogel biti kakšen ozkogledi učenec narave. Že pri rosnih devetindvajsetih letih je bil zaradi svojega gorečega zanimanja za vse vidike sveta narave pravi državljan vesolja. Četudi je bil ta pohod, popisan v knjigi Dolg sprehod do Zaliva, najdaljša Muirjeva botanična ekskurzija njegovih zgodnjih let, pa še zdaleč ni bila edina. Rastlinje je preučeval okoli Veliki jezer v Ontariu, pa tudi v predelih Wisconsina, Indiane in Illinoisa. Že na teh odpravah se je v tolikšni meri samodiscipliniral, da je prenesel tudi hude stiske, kajti njegovi zvezki razkrivajo, da je pogosto trpel lakoto in spal v gozdovih ali prerijah, neredko brez vsakršnega zavetja, razen oblačil, ki jih je nosil.

»Pogosto,« piše v nekih neobjavljenih biografskih zapiskih, »sem moral zunaj spati brez odej, pa tudi brez večerje ali zajtrka. A navadno sem brez velikih težav uspel najti štruco kruha na kateri od široko razprostranjenih čistin s samotnimi kmetijami. Z enim samim hlebom, ki sem ga dobil v teh odročnih krajih, sem lahko prepotoval številne dolge kilometre skozi divjino, svoboden kot veter v veličastnih gozdovih in barjih, zbiral rastline in se hranil z božjim kruhom obilne, neizčrpne duhovne lepote.« Dolg sprehod do Zaliva je preprosto edinstvena oda naravi in potepanju.

Mehka vezava, 15,5 x 21 cm, 222 strani.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

»Dolgo sem iz divjih gozdov in vrtov severnih dežel gledal proti državam toplega juga ter se – ko so bile končno premagane vse prepreke – srečen in svoboden namenil na tisoč šeststo kilometrov dolgi pohod do Mehiškega zaliva. V Louisvillu sem prečkal reko Ohio ter se v velikem mestu orientiral s pomočjo kompasa, ne da bi s komer koli spregovoril eno samo besedo. Onstran mesta sem našel cesto, ki je tekla proti jugu, in ko sem šel mimo raztresenih predmestnih koč in bajt, sem dosegel zeleni gozd ter razprostrl svoj žepni zemljevid, da si bi napravil okvirni načrt svojega potovanja. Moj načrt je preprosto bil, da po najbolj divji, bohotni, najmanj uhojeni poti, kar jih lahko najdem in ki obljublja največji delež pragozdov, napredujem proti jugu.«

O AVTORJU:

John Muir (1838-1914) je znameniti škotsko-ameriški naravoslovec, botanik, mislec, utemeljitelj ameriške ekologije in avtor, znan tudi kot »oče narodnih parkov«, ki se je leta 1867 podal na drzno pustolovščino in botanično ekskurzijo. Ker ga je gnala želja po raziskovanju sveta, je zapustil svoje življenje v Indiani in krenil na tisoč šesto kilometrov dolgo pešpot do Mehiškega zaliva. Čeprav je Dolg sprehod do zaliva (1916) njegov prvi prevod v slovenščino, je v svetu znan še po delih: My First Summer in the Sierra (Moje prvo poletje v Sierri), Our National Parks (Naši narodni parki) in The Yosemite (Yosemite).

RECENZIJA BUKLA:

Škotsko-ameriški znameniti naravoslovec, botanik, mislec in avtor John Muir, znan tudi kot »oče narodnih parkov«, se je leta 1867, le nekaj let po koncu ameriške državljanske vojne, podal na drzno pustolovščino in botanično ekskurzijo – ker ga je gnala želja po raziskovanju sveta, je zapustil svoje življenje v Indiani in krenil na tisoč šesto kilometrov dolgo pešpot do Mehiškega zaliva. Kot v uvodu v knjigo zapiše William Frederic Bade, je bil Muir namreč »zaradi svojega gorečega zanimanja za vse vidike sveta narave pravi državljan vesolja«.

Skozi danes že kultne Muirove dnevniške zapiske spremljamo slikovite opise divjine severnoameriške pokrajine, saj ga pot pelje skozi Kentucky, čez cumberlandsko gorovje, Severno Karolino, rečno državo Georgio in skozi floridsko močvirje ter gozdove. Ker je od znamenitega popotovanja minilo že več kot sto let (ameriški izvirnik je izšel leta 1916, to pa je Muirov prvi prevod v slovenščino), se proznim opisom brezčasne narave pridružuje tudi pomembnost zgodovinskega pričevanja o njeni prvotni podobi, v katero človek še ni posegel. V času bliskovitih podnebnih sprememb je ta knjiga ne le čudovit potopisni primerek, temveč tudi pomemben opomnik na spreminjajoče se obličje nekdaj nedotaknjene krajine.

Tanja Božić, Bukla 166