O hoji v ledu: München–Pariz 23. november–14. december 1974

Ko je Werner Herzog novembra 1974 izvedel, da je njegova mentorica Lotte Eisner, pisateljica, filmska kritičarka in kuratorka, ki je živela v Parizu, na smrt bolna, je sklenil peš premagati pot od Münchna do Pariza, »trdno prepričan, da bo ostala pri življenju, če bom do nje pripešačil«. Spotoma si je zapisoval, kaj je videl, kako se je počutil in kaj je doživel, od telesnih nevšečnosti, ki so ga spremljale med hojo, do trenutkov vznesenosti.

• »To nenavadno, drobno knjigo – klasično popotno besedilo – je bil zmožen napisati samo Herzog.« – Robert Macfarlane
• »O hoji v ledu ima srhljivo moč najboljših pripovedk, vate se zažene s silo sanj in ti v ustih zapusti okus po zraku, polnem snežink.« – Helen Macdonald, avtorica knjige H is for Hawk
• »Herzogovo romanje je fuga in komedija ­absurda obenem, nič manj sijajno od česarkoli drugega v njegovi kinematografiji.« – Iain Sinclair, avtor knjige London Orbital

Mehka vezava, 21 x 13 cm, 133 strani.

RECENZIJA BUKLA:

Zunaj je zimski mraz, naletava sneg ali pada dež, vi pa prejmete nepričakovan telefonski klic. Kdo bi vas moral poklicati, da bi v trenutku izpustili vse iz rok in se s tem, kar imate trenut­no s seboj, povsem peš odpravili na kakih sedemsto ali osemsto kilometrov dolgo pot, na primer iz Slovenije do Prage ali pa še malo naprej? Medtem ko razmišljate o odgovoru, vam lahko zaupam zgodbo o Wernerju Herzogu (1942), po mojem mnenju enem najboljših sodobnih filmskih ustvarjalcev na svetu, ki je s svojim dosedanjim filmskem opusom postregel z eklektično mešanico igranih in dokumentarnih filmov, v katerih je eno od osrednjih tem vedno predstavljal tudi rob človekove izkušnje (recimo dokumentarec Človek grizli o ljubitelju medvedov, ki ga naposled medvedi tudi požrejo).

Pred leti, ko si je Herzog še lahko privoščil tudi lastne telesne ekshibicije, je tako nekega dne – bil je v Münchnu – dobil klic, da njegova prijateljica in filmska mentorica Lotte Eisner v Parizu leži na smrt bolna. Herzog je skoraj dobesedno vstal od mize in se nemudoma odpravil na pešpot z notranjo idejo: dokler bom hodil proti njej, bo živela. Dramatični potopis O hoji v ledu je kronološki popis njegovih opažanj in prigod na tej poti: Herzog se tri tedne potepa po neskončni, pogosto neprijazni, blatni, deževni pokrajini, se orientira s priročnim kompasom, spi v obcestnih gostilnah, si hladi žulje in išče hrano ter pijačo, ob tem pa ostroumno secira tako okolico kot sebe. Rezultat je knjiga, iz katere sije bleščeča ideja: človekov duh je neuklonljiv, če si nekaj trdno zapiči v glavo, kar je poanta, ki se je izkazala tudi v Herzogovem najbrž neponovljivem ustvarjalnem opusu. Knjiga za ta (koledarski) čas! (Samo Rugelj, Bukla 158)

O AVTORJU:

Werner Herzog (1942) je eden največjih filmskih ustvarjalcev vseh časov. Odraščal je na odročni kmetiji na Bavarskem ter pozneje v Münchnu in v Pittsburghu študiral zgodovino, nemško književnost in vedo o filmu. Svoj prvi film, Znaki življenja, je posnel leta 1961 pri devetnajstih letih. Kot producent, scenarist in režiser je odtlej ustvaril več kot petdeset igranih in dokumentarnih filmov, med katerimi izstopajo Aguirre, božji srd, Nosferatu, Fitzcarraldo, Lekcije teme, Mali Dieter mora leteti, Moj najljubši sovražnik, Nepremagljivi, Človek grizli, Srečanja na koncu sveta in Jama pozabljenih sanj. Objavil je več kot ducat proznih del in režiral prav toliko oper. Živi v Münchnu in Los Angelesu.