Poklon Himalaji

Njihova skupna točka je ljubezen do gora. Dežela, ki te najprej šokira, potem odbija, nato pa neizmerno privlači, tako kot gore, ki so gospodarice tega dela sveta. S posebno energijo prežeta dežela, kjer sanje lahko postanejo resničnost. Zatorej poklon Himalaji, ki te s svojo neverjetno energijo privlači, odvrne ali pa sprejme v svoje domovanje.

Krožna pot Anapurna (Annapurna) je popularna pot med popotniki, ki radi ustavijo pogled na mogočnih gorah Himalaje. Prav ta pot je bila izbrana za najboljšo pohodno pot na dolge razdalje na svetu. Stik s pristnimi domačini še popestrijo zanimivo doživetje. Pot namreč vodi preko izjemno raznolike pokrajine. Tako pohodniki občudujejo reke in slapove Himalaje, se čudijo nasadom jablan, ki uspevajo nad 4000 metri nadmorske višine, prečkajo riževe terase, polna in travnike, vse do najvišje točke prelaza Thorong La (5416 m).

Pot je široka in enostavno prehodna. Večjo težavo pohodnikom predstavlja dihanje na takih višinah (med potjo se priporoča izobraževanje o višinski bolezni ter je obvezno postopno prilagajanje na višino) ter mraz, ki mnogim v tistih kamnitih kočah brez ogrevanja krati spanec. Prav o tej poti, kjer včasih manjka kisika, drugič volje, kjer včasih zebe, drugič nas opeče močno sonce, kjer se krepi spoštovanje do najvišjih gora tega sveta … je pisala Barbara Popit v knjigi Poklon Himalaji.

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 191 strani.

VIKI GROŠELJ - PREDGOVOR V KNJIGI POKLON HIMALAJI:

V sanskrtu, jeziku starodavnih civilizacij ob Indu in Gangesu, beseda Himalaja pomeni domovanje snega. Tako so poimenovali ogromno gorsko pregrado med plodnimi indijskimi ravninami na jugu in visoko tibetansko planoto na severu. Zaradi njene izjemne višine in nedostopnosti se je o njej spletlo nešteto legend. Še danes ljudje, ki živijo pod njo, verjamejo, da na njej prebivajo njihovi bogovi. In to z razlogom. Milijone ljudi je življenjsko odvisnih od nje in njenih voda, ki jim na plodne ravnice prinašajo tako življenje kot smrt.

Himalajska višavja so s svojo nezemsko lepoto dolgo ostajala nedotaknjena. Ob koncu 19. stoletja pa so na vznožje začeli prihajati prvi tujci, ki so želeli nekaj za domačine drznega in nerazumljivega. Vstopiti so hoteli v domovanje bogov, prav na vrhove najlepših božjih palač. Glas o čudesih Himalaje se je zaradi njih razširil po vsem svetu. Vse več tujcev je začelo prihajati v ta »nebesa na zemlji«. Poleg raziskovalcev, alpinistov in pustolovcev je Himalaja privabljala tudi številne druge »iskalce resnice«. Vse bolj je postajala resnična, otipljiva Šangri-La, mitična, skrivnostna, izmuzljiva dežele večne sreče, raj na Zemlji. Raj, ki ga tako v fizičnem kot duhovnem pomenu iščejo vsi tisti, ki se sprašujejo o vzrokih, smislu in pomenu našega bivanja.

Ob tem sploh ni pomembno, na kakšen način in s kakšnim namenom se človek tej čudežni deželi približa. Vsakogar, tudi če tega ne zazna takoj, prevzame, ga na nek način zasvoji in preoblikuje. Večino tako močno, da se tja vedno znova vrača zaradi dragocenih življenjskih izkušenj in občutka svobode, ki te obenem uči odgovornosti. Himalaja je prava lekcija vztrajnosti, predanosti, tovarištva, strpnosti in sočutja, obenem pa pravi izziv za iskanje meja lastnih sposobnosti. Nevsiljivo te tudi spodbuja, da bi postal boljši. Ne le kot raziskovalec, plezalec, popotnik, mistik ali kaj drugega, ampak predvsem kot človek.

Številni popotniki in popotnice, ki so se dotaknili Himalaje, so kmalu prišli do spoznanja, da se je zgodilo ravno obratno. Himalaja se je dotaknila njih. Tako močno, da so svoja občutja, doživetja in razmišljanja skušali ubesediti. Tole je zgodba ene od njih.