Nikola Tesla: Iizumitelj za tretje tisočletje

Knjiga nam daje popolnejši vpogled v Teslove izume in se pridružuje prizadevanjem vse številčnejših znanstvenikov, da bi nekatere Teslove postavke, v njegovem času nerazumljive in nemogoče, postale uresničljive in prinesle nove tehnološke možnosti za prihodnost človeštva.

Valovi, ki dokazujejo telepatijo in jasnovidnost

Tisti, ki so šli korak dlje in brez pomoči spiritistov in medijev, kot je Ruth Norman, najdejo v tuzemski Teslovi zapuščini čudovite stvari, o katerih še ne vemo, ali pripadajo svetu znanosti ali svetu znanstvene fantastike. Med njimi so ena najnenavadnejših stvari tako imenovani Teslovi skalarni valovi, o katerih je pisal že leta 1899, in zanje trdijo, da so bili prvi koraki k odkritju in razumevanju štiri- in celo večdimenzionalnih svetov ali teoriji enotnega polja ter pojavov, ki že vse predolgo in brez logične razrešitve pritegujejo pozornost laične javnosti, kot so »leteči krožniki«, telepatija, telekineza, reinkarnacija in podobno.

Osnova teorije Teslovih valov je v tem, da normalni vakuum nima samo elektromagnetnega potenciala, kar trdi tudi znameniti sodobni mislec Stephen W. Hawking, temveč tudi veliko intenzivnost, s čimer izziva stalne strese in spremembe v časovnoprostorskih odnosih. Ko sem se pred kakim letom pogovarjal s Hawkingom – bralec bo v nadaljevanju lahko prebral tudi druge zanimive dele tega pogovora –, sem si zapisal tudi naslednje:

»Čeprav nam kvantne mehanike še ni uspelo popolnoma vgraditi v splošno relativnostno teorijo, smo prepričani, da vemo, kako bi to vplivalo na razlago črnih lukenj. Princip verjetnosti se prav tako nanaša na energijo; ne moremo natančno izmeriti energije nekega sistema v natančno določenem delčku sekunde. Na podlagi tega vemo, da vakuum, najnižja raven energije v natančno določeni prostorskočasovni dimenziji, ni popolnoma prazen (ker potem sploh ne bi imel energije), marveč je napolnjen s pari 'virtualnih' delcev in antidelcev, ki se v nekem trenutku pojavljajo skupaj, se razdvojijo ter se ponovno združijo in se medsebojno uničijo. 'Virtualni' delci jih imenujemo zato, ker jih v primerjavi z 'resničnimi' delci in antidelci ne moremo opazovati neposredno v pospeševalnikih, vendar je njihov obstoj potrjen v številnih poskusih.«

Hawking je tako nedvoumno potrdil, da je bil Tesla na pragu revolucionarnih rešitev, vendar takrat ni vedel ničesar – to velja tudi za veliko večino današnjih znanstvenikov – o Teslovih tovrstnih raziskavah. Na srečo Teslova dela vedno, ko se dotaknete teoretične fizike ali elektronike, težko ostanejo neopažena.

Človek, ki je naredil daleč največ za boljše poznavanje Teslovih raziskav skalarnega elektromagnetizma ali elektrogravitacije, je Thomas E. Bearden, eden od teoretikov teorije enotnega polja (teorije, s katero iščejo dokaz o enotni naravi vseh nam znanih sil). Vendar nas tukaj zanima dejstvo, da je Beardenu uspelo Teslove raziskave na tem področju obvarovati pred pozabo in narediti nekaj korakov naprej.

Po Beardenu je, grobo rečeno, konvencionalna podoba elektromagnetizma nepopolna. Elektromagnetizem se je »ugnezdil« v eni od dimenzij, globljih od tridimenzionalnega sveta. Oglaša se iz neke izjemno občutljive sfere obstajanja ali hiperprostora, ki ga Bearden opisuje kot korenine virtualnega stanja.

Bearden trdi, da je s skalarnim elektromagnetnim valom, ki ustvarja elektromagnetno polje, mogoče vzpostaviti nadzor tudi nad vakuumom. V okvirih koncepta kvantne fizike zatrjuje, da je energijo mogoče proizvesti na nekem oddaljenem prostoru ali jo od tam dostaviti brez prenosa energije skozi prostor. Valove čistega energetskega potenciala je mogoče usmeriti, da nekje v daljavi izzovejo učinek po izboru raziskovalca.

Rekel je, da bo živel sto štirideset let

Če bi bile Tesli vse zvezde tako naklonjene, kot mu je bil preostanek vesolja, bi umrl šele v julijskih dneh leta 1996! Rekel je, da bo živel sto štirideset let, in se je skrbno pripravljal na prihodnost, toda prometna nesreča leta 1939 in resne telesne poškodbe za človeka njegovih let so mu drastično skrajšale življenje. Ko bi ostal živ, bi bil svet verjetno videti drugačen, kakor se je hitro spremenila tudi njegova doba, ko je na našem planetu »uvedel« električni tok.

Kakšen velikanski načrt je Tesla moral imeti v mislih, ko je trdil, da bo živel skoraj poldrugo stoletje?

Zadnja desetletja svojega življenja je bil Tesla zelo osamljen. Živel je v velikih hotelih, v najvišjih nadstropjih. Mestni vrvež ga ni motil pri delu. Kadar se je želel razvedriti, je šel v gledališče ali v kino, najraje pa pred javno knjižnico na Peti aveniji, kjer je krmil golobe. Opazovalci so z užitkom gledali, kako je vsak večer, vedno ob istem času, prinašal golobom hrano in kako se je jata golobov zbirala okoli njega. Večkrat je bolne golobe nesel v hotel in jih zdravil, kar mu je bilo v posebno zadovoljstvo.

Tesla se tudi v svojem osemdesetem letu ni spremenil; tako poročajo novinarji in mnogi drugi obiskovalci, ki so proslavo izkoristili za intervjuje in pogovore o velikih delih njegove mladosti ter o namerah in projektih za prihodnja leta njegovega življenja. Sodeč po izjavah je bil Tesla takrat še povsem pri močeh, brez slehernega znamenja starostne onemoglosti. Pripovedoval je ne le o svojih velikih delih, ki so bila takrat že znana najširšim krogom in so jih priznavali tudi tisti strokovnjaki, ki so mu bili dolgo časa nenaklonjeni, ampak tudi o svojih načrtih, ki se njegovim poslušalcem niso zdeli nič več zgolj sanje nekega sanjača, temveč načrti nenavadnega genija, o katerih bodo šele prihodnji rodovi lahko izrekli dokončno oceno.