Približevanje

V Približevanju, ki ga je Rupel nekajkrat napovedal kot svojo zadnjo knjigo (čeprav se ta napoved po vsej verjetnosti ne bo uresničila), je avtor – predvsem v prvem delu – neprizanesljivo oseben, sicer kritično ocenjuje razvoj države, ki jo je pomagal ustanoviti in ji je desetletje služil kot zunanji minister. Rupel predstavlja čas po osamosvojitvi z različnimi – včasih šokantnimi – podrobnostmi, v glavnem pa ga deli na spodbudno obdobje do leta 2008 in na težavnejši poznejši čas, za katerega so značilne vojne, za katere smo – ob koncu hladne vojne – verjeli, da jih ne bo. Rupla zanima konec konca hladne vojne, kar seveda pomeni, da se ponavlja politika, ki jo je znameniti in prosluli nemški pravnik in filozof Carl Schmitt imenoval antiteza med prijatelji in sovražniki. Rupel med drugim opozarja, da gre za kulturni boj, v katerem – na strani moči in oblasti – prevladujejo proti-faktične izjave in fake news.+

Življenjepis pisatelja

Dimitrij Rupel se je rodil 7. aprila 1946 v Ljubljani, kjer je diplomiral (1970) na Filozofski fakulteti. Iz sociologije je 30. maja 1976 doktoriral na Brandeis University v ameriškem Bostonu. Dr. Dimitrij Rupel je postal redni profesor Univerze v Ljubljani leta 1992. Bil je med ustanovitelji Nove revije pa tudi njen odgovorni urednik. Leta 1989 je postal predsednik Slovenske demokratične zveze (SDZ) in podpredsednik Demokratične opozicije Slovenije (DEMOS). V prvi polovici leta 2008 je predsedoval Svetu za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) Evropske unije. Dimitrij Rupel je avtor mnogih leposlovnih del. Osebno doživljanje slovenske pomladi je opisal v knjigi Skrivnost države (1992). Najnovejše Ruplove knjige so Železo in žamet (2017), Bomo Prusi ali Rusi? (2018), Podobe iz resničnosti (2022), Pomen osamosvojitve (2023) in Voditelji Slovenije (2024). Dimitrij Rupel je zaslužni profesor Nove univerze.

Ocene knjige

Ko pomislimo, da je Dimitriju Ruplu po 83 knjigah zmanjkalo pomembnih snovi, nas preseneča z obsežnim in vsebinsko bogatim “Približevanjem”. Bralec se s pomočjo pisatelja “lahkotno” sprehodi od avstro-ogrskega Dunaja, preko očetove partizanske zgodbe do Tita, demokratizacije, osamosvojitve in osamosvojene Slovenije. Ne manjkajo tudi razkritja zelo osebnih zadev v povezavi z njegovo preminulo soprogo Marjetico. Skratka, zanimivo in tudi napeto branje, ki nas niti za trenutek ne pusti ravnodušnih!

— mag. Igor Omerza

Za Ruplovo raziskovanje in približevanje slovenskega življenja v socializmu in v času ustanavljanja države je značilen pristop, ki ga v družboslovju imenujemo opazovanje z udeležbo (participant observation). Takšnih opazovalcev oz. raziskovalcev, ki jih Rupel pa tudi pisec teh vrstic imenujeva “velika generacija”, ni veliko. V Približevanju prepoznavam dogodke, ki sem jim bil priča tudi sam in glede katerih lahko rečem, da so predstavljeni na zanesljiv način. Pripoved je še posebej vznemirljiva, ker je dokumentirana z osebnimi, v prvem delu tudi družinskimi izkušnjami. Sicer bi se knjiga lahko imenovala tudi oddaljevanje, saj poroča o aktualnem zanikanju in izmikanju vrednot, ki so postavile in utrdile slovensko državnost. Ruplovo delo ima velik pomen za raziskovanje mednarodnih odnosov, pri čemer je zanimiva tudi avtorjeva razprava o pogledih znamenitega nemškega pravnika Carla Schmitta, ki ugotavlja, da je politika slej ko prej antiteza oz. konfrontacija med prijatelji in sovražniki.

— prof. dr. Peter Jambrek

Zapisi Dimitrija Rupla so refleksija njegove osebne poti, zgodovine njegove družine in razmišljanja o slovenski državi. Njegova dela vedno prinašajo pomemben vpogled v notranje in zunanje izzive, s katerimi se je Slovenija soočala na poti do osamosvojitve in v obdobju po njej. V tej najnovejši knjigi izstopa avtorjeva osebna nota, ki je lahko tudi izzivalna in polemična. Kot taka odpira prostor za razpravo in ponuja priložnost za premislek o tem, kaj pomeni biti majhna, nedavno ustanovljena država v vse bolj zapletenem svetu globalne politike.

— dr. Igor Senčar

Pisateljev komentar o knjigi

Pred oktobrom 2022 o nekaterih osebnih pretresih in o drugačnem življenju od tistega, ki je bilo povezano z diplomacijo oz. s politiko, nisem mogel pisati. Drugačno življenje sem imel namen opisati v “zadnji knjigi”, ki sem ji po omahovanju dal naslov Približevanje. Morda ta knjiga ni le najnovejša, ampak zares zadnja. Če bo tako, ne grozi pomanjkanje branja, saj izhaja na Slovenskem veliko število knjig. Ko sem (po volji Golobove vlade) le kratek čas vodil Javno agencijo za knjigo, sem si večkrat zastavil vprašanje, kaj imamo slovenski avtorji in sploh Slovenci pomembnega povedati svetu? Morda je vzrok pešanju zanimanja za branje, o katerem vse pogosteje slišimo, tudi v tem, da knjige za bralce niso dovolj zanimive? In kaj je tisto, kar je zanimivo in kaj je nujno povedati?

Prvi pogoj za zanimivost je resnicoljubna izpoved, ki jo je leta 2018 drastično preskusil nemški novinar Relotius in mu je naslovnica nemškega tednika zabrusila geslo svojega ustanovitelja: povedati to, kar je! Bil sem priča mnogim sorodnim primerom v Sloveniji, najbolj zabaven pa je bil gostobesedni članek neke zunanjepolitične dopisnice, ki je leta 2002 podrobno opisala večerjo pri danski kraljici, ki je bila odpovedana, ker so se pogajanja v EU zavlekla pozno v noč. Danes so resnicoljubna poročila bolj izjema kot pravilo. Kako je mogoče sprejeti in razumeti izmišljotino predsednika vlade, da pismo von der Leynove o nesprejemljivosti komisarskega kandidata Vesela sploh ne obstaja?

V Približevanju pišem o svojem očetu, materi, bratu in ženi. Brez resnicoljubnosti, predvsem zato, ker so vsi pokojni, to sploh ni mogoče. Kako težko je govoriti resnico in nič drugega kot resnico, povedo “junaki” Omerzovih knjig o Udbi. Čeprav obstajajo avtentični dokumenti v Arhivu Slovenije, nekateri trdijo, da nikoli niso sodelovali z Udbo. Slovenske knjige so včasih nezanimive, ker molčijo o tem, kar je. Ali pa vsebujejo neresnice.

V svoji “zadnji knjigi” pišem tudi o vojnah v Jugoslaviji, na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze, v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu. V zvezi z vojnami, njihovimi žrtvami, zmagovalci in poraženci imamo Slovenci marsikaj povedati. Druga najvažnejša stvar je osamosvojitev, o kateri nekateri ugledni državljani lažejo, da je sploh ni bilo; da se je zgodila že leta 1945 in da nikakor ne zasluži svojega muzeja, o katerem je odločila prejšnja vlada. V času, ko sem pisal “zadnjo knjigo”, sem doživel tudi nesramežljive izjave, da je treba družbo, predvsem pa TV Slovenijo in policijo očistiti oseb, ki so se na svojih položajih znašle pred Golobovo vlado. Sicer pa si želim, da bi se s pomočjo dokumentarne pripovedi Približevanje približal čim večjemu številu bralcev.