Najsrečnejši človek na svetu

Zgodba o upanju v najtemačnejših časih: Eddie Jaku se je vedno na prvem mestu imel za Nemca in šele nato za Juda. Bil je ponosen na svojo državo. A vse to se je spremenilo novembra 1938, ko so ga pretepli, aretirali in odpeljali v koncentracijsko taborišče. V naslednjih sedmih letih se je Eddie vsakodnevno soočal z nepredstavljivimi grozotami najprej v Buchenwaldu, nato v Auschwitzu in kasneje na nacističnem pohodu smrti. Izgubil je družinske člane, prijatelje, svojo državo.

Ker je preživel, se je zaobljubil, da bo vsak dan nasmejan. Danes pripoveduje svojo zgodbo, deli svojo modrost in živi kar najboljše življenje v poklon tistim, ki niso preživeli. Zdaj se ima za »najsrečnejšega človeka na svetu«. Pravi: »Življenje je lahko lepo, če ga naredite lepega. To je odvisno od vas.«

Mehka vezava, 15 x 23 cm, 152 strani.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Na svetu sem že stoletje in vem, kako je zreti zlu v obraz. Videl sem najslabše v človeštvu, grozote taborišč smrti, poskuse nacistov, da bi pokončali mene in vse moje ljudstvo. Zdaj pa se imam za najsrečnejšega človeka na svetu. Skozi vsa svoja leta sem se naučil tole: življenje je lahko lepo, če ga naredite lepega. Povedal vam bom svojo zgodbo. Deloma je žalostna, z veliko temačnosti in veliko bridkosti. Vendar pa je na koncu srečna zgodba, saj je sreča nekaj, kar lahko izberemo. To je odvisno od vas.

Ko boste odložili to knjigo, vas torej prosim, da si ne pozabite vzeti časa, da boste hvaležni za vsak trenutek svojega življenja – za dobro in slabo. Včasih boste jokali. Včasih se boste smejali. In če boste imeli srečo, bodo ob vas prijatelji, s katerimi boste vse to delili, kot sem tudi sam izkusil v svojem življenju. Prosim, vsak dan se spomnite biti srečni in osrečevati tudi druge. Postanite prijatelj svetu.

Želim, da svet postane boljši kraj in upam, da bo po branju te knjige človečnost vsaj nekoliko povrnjena. Želim vam tudi dejati, da nikoli ne izgubite upanja. Nikoli ni prepozno, da bi bili prijazni, vljudni in ljubeče človeško bitje.

Deset nacistov je vdrlo v hišo, me zvleklo iz postelje in me, prisežem vam, preteplo skoraj do smrti. Moja pižama je bila kmalu premočena od krvi. Eden od njih je vzel svoj bajonet, mi odrezal rokav in začel vrezovati svastiko v mojo roko. Ko je začel rezati, je moja psička Lulu skočila nanj. Ne vem, ali ga je ugriznila ali le prestrašila, toda nacist me je izpustil in nato z bajonetom na koncu svoje puške zabodel mojo ubogo psičko do smrti, kriče, »Ein Juden Hund!« Judovski pes.

Kaj se je zgodilo z mojimi nemškimi prijatelji, da so postali morilci? Kako je mogoče ustvariti sovražnike iz prijateljev, ustvariti takšno sovraštvo? Kje je bila Nemčija, ki me je navdajala s tako velikim ponosom, da sem bil lahko del nje, dežela, v kateri sem se rodil, dežela mojih prednikov? Nekoč smo bili prijatelji, sosedje, sodelavci, naenkrat pa so nam povedali, da smo zapriseženi sovražniki.

Nacisti so se vsako jutro šli grozljivo igro. Odprli so vhod in izpustili med dvesto in tristo ljudi. Ko so se ti ubogi ljudje oddaljili 30 ali 40 metrov, so zgrabili brzostrelke in jih postrelili kot živali. Njihova trupla so slekli, jih dali v vreče za trupla in jih poslali domov s pismom, v katerem je pisalo: »Vaš mož/brat/sin je poskusil pobegniti in je pri tem umrl.« Kot dokaz je služila krogla v njegovem hrbtu. Tako so te barabe reševale težavo prenaseljenosti v Buchenwaldu.

Dva dneva zatem sem vprašal esesovskega častnika, kje je moj oče. Prijel me je za roko, me odvedel kakih petdeset metrov daleč med barakami in dejal: »Vidiš dim tamle? Tvoj oče je šel tja. In tvoja mama. V plinske celice in krematorij.« Tako sem izvedel, da sem sirota. Moji starši so bili mrtvi. Moj oče, najmočnejši, najprijaznejši človek, kar sem jih kadarkoli poznal, je bil zdaj samo spomin in ni bil deležen niti dostojanstva pogreba. In moja mama. Moja uboga mama. Nisem dobil priložnosti, da bi se poslovil od svoje ljubljene mame in pogrešal sem jo vsak dan svojega življenja. Še vedno vsako noč sanjam o njej in se včasih prebudim, ko jo kličem. Če imate priložnost, prosim, pojdite danes domov in povejte svoji mami, kako radi jo imate.

Še vedno ne morem razumeti, kako so lahko ljudje, s katerimi sem hodil na delo, s katerimi sem študiral in igral športne igre, lahko postali takšne živali. Kako je Hitler mogel napraviti sovražnike iz prijateljev, spremeniti kultivirane ljudi v nečloveške žive mrliče? Kako je mogoče ustvariti takšno sovraštvo?

Če je kdo šel ponoči na stranišče, je moral, ko se je vrnil, stresti prvega in desetega človeka v vrsti, da sta se premaknila na sredino človeškega kupa, saj bi sicer ta človeka, ki sta ležala na zunanjih straneh, zmrznila in umrla. Vsako noč je umrlo med deset in dvajset ljudi, ker so bili predolgo na zunanji strani. Vsako noč. Zaspal si v objemu človeka poleg sebe, da bi le preživel, in ga zjutraj našel zmrznjenega, s široko odprtimi mrtvimi očmi, ki so strmele vate.

Mnogi so si raje vzeli življenje, kot da bi še naprej trpeli. To je bilo tako pogosto, da smo imeli celo izraz, ki je to opisoval: iti na žico. Auschwitz II-Birkenau, podtaborišče mnogo večjega taboriščnega kompleksa Auschwitz, je bil obdan z električno ograjo z bodečo žico. Dotik te žice je pomenil gotovo smrt, zato so nekateri tekli do nje in jo zgrabili, da bi končali svoja življenja, ne da bi dali nacistom zadoščenje ob tem, ko bi jih ubili. Tako sem izgubil dva dobra prijatelja. Šla sta na žico gola, držeč se za roke. Ne morem jima zameriti. Vsekakor je bilo veliko dni, ko bi bil tudi jaz raje mrtev.

Človeško telo je najboljši stroj vseh časov, vendar pa ne more delovati brez človekovega duha. Brez hrane lahko preživimo nekaj tednov, brez vode nekaj dni, a brez upanja, brez vere v druga človeška bitja? Brez tega pademo in se zlomimo. Tako smo torej preživeli – s pomočjo prijateljstva, sodelovanja, upanja.

Vedel sem, da sem v slabem stanju. Imel sem kolero in tifus, bil sem podhranjen in tehtal le 28 kilogramov. V tistem trenutku sem obljubil Bogu, da bom, če preživim, postal popolnoma nov človek. Obljubil sem, da bom zapustil nemška tla in se ne bom nikoli vrnil v deželo, ki mi je dala vse in mi nato vse vzela. Obljubil sem, da bom posvetil preostanek svojega življenja popravljanju krivic, ki so jih svetu prizadejali nacisti, in da bom vsak dan polno živel.

Leta 2019 so se name obrnili ljudje iz organizacije TEDx, ki organizira govore najrazličnejših ljudi z vsega sveta, ki jih združuje skupen ideal »zamisli, vrednih širjenja«. Želeli so mi pomagati pri širjenju mojega sporočila med kar najširši krog ljudi – čez 5000 ljudi v dvorani, še stotisoči pa bi si govor ogledali na spletu. Štiriindvajsetega maja 2019 sem se povzpel na oder, kjer sem imel morda največji govor v svojem življenju. Nikoli prej še nisem govoril tisočem in tisočem ljudi hkrati! Ko sem končal, je celotno občinstvo skočilo na noge in ni nehalo ploskati. Zatem so se v dvorani stotine ljudi postavile v vrsto, da bi mi segli v roko ali me objeli.

OGLEJTE SI EDDIJEVO ZGODBO:

https://www.youtube.com/watch?v=scCvi3vY4jQ

https://www.youtube.com/watch?v=P8P676nVJvU