Putinova nova Rusija: Dolgo opotekanje med duhovi preteklosti

V mednarodnem političnem in vojaškem smislu je postala Rusija drugo ali celo tretjerazredna država. Kot je zapisal Shaun Walker, je bila ob zori novega tisočletja podobna gostiteljici velike zabave, ki se zjutraj utrujena zbudi in začne površno pospravljati zmešnjavo, ki je ostala za nočnimi gosti, potem pa hitro obupa, se vrže nazaj v posteljo in začne tolažiti svojega mačka. Nič ni ostalo od nekdanje veličine.

Putina usoda ljudi sama po sebi niti ni veliko zanimala, oziroma ga je zanimala zgolj toliko, kolikor sta od nje odvisni trdnost in moč države – Velike Rusije v geografskem, predvsem pa v globalnem strateško političnem smislu. In tudi to ne Rusije kot naslednice sovjetskega imperija; če že, potem prej nekdanjega carskega z njegovo trojno ideologijo pravoslavja, avtokracije in nacionalizma.

Ko je prevzel oblast, je bil odnos Rusov do lastne preteklosti zmeden, ničesar ni bilo, na kar bi še lahko bili ponosni. Razen zmage v drugi svetovni vojni! Nanjo je Putin vezal ves svoj projekt obnove politične, vojaške in gospodarske (v tem vrstnem redu) moči in na njej si gradi podporo javnosti, kolikor jo pač potrebuje. Z zmago v 'veliki domovinski vojni' opravičuje grehe Stalina in vseh njegovih naslednikov – ne zato, ker bi bil stalinist, ampak zato, ker ne dovoli, da bi duhovi preteklosti (gulagi, medvojne deportacije celih narodov, genocidne lakote, Gruzija, Čečenija, Ukrajina s krizo na Krimu …) kakor koli ovirali projekt Velike Rusije.

S svojim poslanstvom izgradnje občutkov državotvornosti in povezovanja Rusije okrog enotne domoljubne ideje je bil Putin doslej večinoma uspešen. Državo je v primerjavi s tistim, kar je dobil pred dvajsetimi leti, notranje stabiliziral in jo v velikem slogu vrnil na geostrateški zemljevid. Veličastna preteklost je postala nacionalna obsesija, zaradi katere so ruske množico še enkrat, kot že tolikokrat v zgodovini, pripravljene pozabiti na lastne tegobe.

Mehka vezava, 130, x 20,0 cm, 372 strani.