Pa prišla bo, pomlad

Roman Pa prišla bo, pomlad ni klasična biografska zgodba o Ani Dimnik, imenovani tudi Slovenska mati. Skozi njeno življenjsko zgodbo so se sprehodile tako znane osebe takratnega časa (Ivan Cankar, Valentin Levstik, Oton Župančič in drugi), kot tudi navadni ljudje z eksistenčnega roba. Ana Dimnik je kot velika zagovornica slovenstva in narodno zavedna aktivistka imela tudi močan vpliv na mnoge politike tistega časa, na Ivana Tavčarja, Ivana Hribarja in druge, ki so jo cenili in spoštovali. Bila je zares izjemna ženska, kar so ji priznavali tudi njeni nasprotniki.

Roman Pa prišla bo, pomlad tako ni klasična biografska zgodba o Ani Dimnik, o ženski, ki so jo že za časa njenega življenja (1852 – 1921) poimenovali Slovenska mati. Čeprav je Ana Dimnik osrednji lik romana, pa se skozi njeno življenjsko zgodbo dobesedno sprehodijo tudi bolj ali manj znane osebnosti takratnega časa, pa tudi povsem navadni ljudje z eksistenčnega roba. Kljub vsemu pa je poudarek romana na vsej Anini izjemno bogati zapuščini.

Že podatek, da se je njenega pogreba udeležilo med deset in petnajst tisoč ljudi z vseh koncev takratnih slovenskih dežel in celo iz zamejstva ter tujine, priča o njeni priljubljenosti, obenem pa tudi o velikem spoštovanju njenega dela.

Najpomembnejše, po čemer so jo poznali in spoštovali prav vsi, sta bili njena dobrota in velikodušnost. Ana Dimnik je bila zares znana po tem, da je pomagala domala vsem, ki so bili v stiski. Ne glede na stan, na politično, versko ali drugo pripadnost. Na njenem domu in v njeni gostilni “Pri Dimnik” so bila vrata vedno odprta revežem, beračem ali družinam na robu preživetja. “Ne bom obubožala, če dam siromaku kos kruha!” je večkrat dejala. Pomagala je tudi družinam in ženam rudarjev, največkrat z nasveti, nemalokrat pa tudi gmotno.

Drugo poslanstvo Ane Dimnik, ki ji ga je še kot dekletu vcepil trboveljski župnik Hašnik, pa so bile knjige in ljubezen do maternega jezika. Kot velika ljubiteljica knjig in branja se je kmalu vključila v delo Ciril–Metodovega društva in postala zaupnica za zasavske kraje. Danes se sliši smešno, a v njenih časih branje in pisanje v slovenskem jeziku nista bila tako samoumevna, še v šolah ne, in tako je Ana z drugimi narodnozavednimi iz krožka CMD skrbela za abecednike in otroške knjige, ki so jih brezplačno delili šolam in revnim knapovskim družinam.

Ob tem je spoznala in navezala zelo tesne stike s Franjo Tavčar, soprogo pisatelja Ivana Tavčarja, ki jo je kasneje pridobila tudi za sodelovanje v enem od prvih ženskih gibanj, v Splošnem slovenskem ženskem društvu. Vse to jo je nazadnje pripeljalo tudi do sicer neformalnega sodelovanja v politiki, pa čeprav takrat ženske niso imele niti volilne pravice. Preko ljubezni do knjig je Ana Dimnik spoznavala ne le literaturo in ljubiteljske bralke in bralce, pač pa tudi pomembne literate tistega časa. Ko je njen sin Ivan študiral na Dunaju, je Ana Dimnik, kot bi bila mati vsem in ne le Ivanu, na različne načine pomagala takratnim študentom, sostanovalcem svojega sina – Ivanu Cankarju, Otonu Župančiču, Vladimirju Levstiku in kiparju Francu Bernekerju. Z njimi in z mnogimi drugimi je ohranjala tesne stike vse do svoje prerane smrti.

Tretje poslanstvo Ane Dimnik, mogoče še najmanj poznano, zato pa nič manj pomembno, pa je bilo njeno narodnozavedno in buditeljsko delo. Njen odpor do vsega nemškega in avstrijskega, kar je v takratni Avstro–Ogrski močno prevladovalo po vseh slovenskih deželah - v njeni gostilni je bilo za časa njenega življenja strogo prepovedano govoriti nemško - je bil širše znan, zato si je, ko je šla 1910. leta v Beograd na kronanje kralja Petra I., nakopala tudi dokajšnje težave z oblastmi. Čeprav je vsaj zadnje leto pred smrtjo izražala negodovanje nad načinom vladanja takrat še regenta Aleksandra Karadžordževića, ki je težil k centralizmu in s tem slabil slovenski vpliv, pa je bila dolga leta prepričana zagovornica ustanovitve državne tvorbe, v kateri bi se združili bratje po krvi, jeziku in kulturi, kar se je ob koncu I. svetovne vojne z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev tudi zgodilo. Ob njeni smrti sta tako kralj Peter I. kot regent Aleksander na poslednjo pot Ane Dimnik poslala svoji delegaciji, ki pa ju v več tisočglavi množici sploh ni bilo opaziti. O njeni smrti in o strašanski izgubi za slovenski narod takrat niso pisali samo slovenski časopisi, pač pa tudi nemški, kar kaže na to, da je bila spoštovana in cenjena tudi pri tistih, ki jim je bila večkrat hud trn v peti.

MNENJA O KNJIGI:

»V srca ljudi se je Ana Dimnik zapisala kot slovenska mater, kot sinonim dobrote in narodne zavednosti. Z najnovejšim romanom Romana Kukoviča se njeno življenje razgrinja na povsem nov, drugačen in celovit način in jo ponovno uvršča med najpomembnejše Slovenke prve polovice preteklega stoletja. Roman Pa prišla bo, pomlad se postavlja ob bok spominski plošči in Bernekerjevemu reliefu, ki odslej Ano Dimnik skupaj utrjujeta v narodovem zgodovinskem spominu.« - dr. Nelida Nemec (umetnostna zgodovinarka)

»Kri ni voda! Četudi je bila Ana Dimnik moja praprababica, je bilo njeno življenje vedno tako nekako oddaljeno, zapisano bolj v zgodovino družinskega izročila kot v naše gene. Ampak z leti opažam, da del nje živi dalje - tudi v meni. Hvala Roman Kukovič, da si Anino zgodbo vzel pod drobnogled in jo strnil v roman.« - Barbara Kužnik (prapravnukinja Ane Dimnik)

»Čestitam, dragi Roman Kukovič. Izjemna Slovenka, nam vsem svetel zgled.« - Marta Kos (nekdanja veleposlanica)

O AVTORJU:

Roman Kukovič je avtor številnih romanov in je med drugim pri založbi Primus izdal že kar nekaj svojih del. Tisti njihovi srebrni glasovi, roman o mladinskem pevskem zboru Trboveljski slavček, ki je deloval v letih 1927-1941, je že eden takšnih. Prav na podlagi tega romana je bila zgodba o teh rudarskih otrocih obujena in je lansko leto s filmom Lačni, bosi in slavni (režija B.Kreže) doživela tudi svojo ekranizacijo z dokumentarnim filmom RTV SLO.

Tudi njegov mladinski roman, Tartinijev ključ, je tik pred tem, da zgodba pride na velika platna. V Blade produkciji jo je režijsko obdelal Vinci V. Anžlovar, film pa bo v slovenske kinematografe prišel jeseni 2024. Takrat avtor načrtuje tudi izid nadaljevanja Tartinijevega ključa. V pripravi, prav tako pri založbi Primus, pa je tudi nov mladinski roman R. Kukoviča, Maja Maja, ki ga tisti, ki so ga prebrali, uvrščajo nekam med Harry Potterja in Pod svobodnim soncem. Izšel bo v drugi polovici februarja 2024. Med odmevnejša in bolj brana dela Romana Kukoviča pa vsekakor sodijo še romani: Škržati z Lavande, Poljub z okusom timijana, Alah pod sv. Trojico, Deklica z gumbom in Lahko noč, tovariš Stalin.