Križ čez Nepal

Leta 2021, 46 let po prvem obisku Nepala, je Viki Grošelj dokončal zamisel prečenja te himalajske dežele v smereh sever–jug in vzhod–zahod. Razmišljanja in vtise s poti je strnil v knjigi Križ čez Nepal. Knjiga nagovarja tako ljubitelje gora kot tudi običajne popotnike skozi življenje.

Viki Grošelj je vrhunski alpinist, himalajec, gorski vodnik in reševalec. V Himalaji je opravil enajst vzponov na več kot osem tisoč metrov visoke vrhove. Kot prvi Slovenec se je povzpel na najvišje vrhove vseh sedmih celin. Je avtor 18 knjig.

“Avtor nas vodi po tej čudoviti deželi na svojstven način. Tako kot je nastajala tudi knjiga. Posamezni, zlasti prvi deli poti so nastajali na odpravah, ko je avtor z drugimi člani opravil tako imenovani pristopni marš do baze. Nekatere od teh poti so sekončale na vrhu osemtisočakov. Nekatere so prinesle avtorju in sopotnikom zadovoljstvo in veselje, druge razočaranje in žalost. /… / Na popotovanjih po Nepali in njegovih gorah avtor kritično opazuje okolje, ljudi – domorodce in spremljajočo ekipo ter svoje vtise in razmišljanje zapiše na jasen, a prijazen način. Ni le vodnik po bolj ali manj znanih, bolje rečeno bolj ali manj zahtevnih poteh, tako v fizičnem, psohičnem, kot tehničnem smislu, ampak je tudi vodnik po spominih, po zgodovini, po dogodkih, ki so zaznamovali in včasih tudi spremenili ljudi. Domačine in/ali popotnike.” (dr. Stojan Burnik / iz recenzije)

VEČ O KNJIGI:

Zaradi kar osmih vrhov, ki v tem predelu Himalaje segajo več kot 8000 metrov visoko, med njimi je tudi najvišji – Everest, je Nepal ena bolj prepoznavnih držav na svetu. Po velikosti in legi na prvi pogled nekoliko spominja na precej »shujšano« nekdanjo Jugoslavijo. V smeri vzhod – zahod meri približno 900 kilometrov zračne črte, v smeri jug – sever pa v povprečju 200 kilometrov. Leži na istem vzporedniku kot zgornji deli Afrike, a za nas Evropejce, nekaj tisoč kilometrov bolj proti vzhodu. Leta 1975 mi je prvič uspelo priti v to čudežno deželo. Danes, po več kot petdesetih potovanjih tja, ostaja zame enako čudežna. Tu sem doživel največje uspehe svoje gorniške kariere pa tudi največje tragedije. To me še dodatno močno povezuje z Nepalom, njegovo naravo in ljudmi. Leta 2012 sem si zamislil, da bi vse svoje odprave in potovanja, vse svoje poti po Nepalu, povezal v smiselno celoto. Tako je nastal načrt prehoditi in preplezati to himalajsko deželo od juga do severa in od vzhoda do zahoda.

Najbolj severno točko prečenja sem dosegel 10. oktobra leta 1975 na vrhu 8481 metrov visokega Makaluja, ki meji na Tibet oziroma na Kitajsko. Najbolj vzhodno točko pa 1. maja 1991 na vrhu 8586 metrov visoke Kangčendzenge, ki meji na Indijo. Med potjo od vzhoda proti zahodu se mi je uspelo povzpeti na osemtisočake Lotse, Everest, Čo Oju in Manaslu, ter še na nekaj lepih nižjih vrhov. Na nadaljnjih poteh proti jugu in zahodu so mi tako ostajali manj zahtevni, a zato nič manj zanimivi predeli poti. Zato sem verjel, da bom to zamisel nekoč le izpeljal do konca.

Ko sem ženi prvič omenil, da bom naredil križ čez Nepal, sem spoznal, da jo še lahko presenetim. Na njenem obrazu sem zaznal celo paleto čustev. Najprej presenečenje in osuplost, hip zatem veselje, da bom sedaj več doma, na koncu pa že skoraj žalost, zakaj se naenkrat odpovedujem Nepalu, ki ga imam tako rad. V teh letih se je tudi ona navezala na to očarljivo deželo pod Himalajo in na njene prebivalce. Hitel sem ji pojasnjevati za kakšne vrste križ gre, in paleto občutij na njenem obrazu je zamenjala resignirana sprijaznjenost, da se moj odnos do Nepala ni prav nič spremenil. V prihodnje je morala zaradi tega križa računati še na kakšno mojo odsotnost več …