Heineken v Afriki: Najbolje varovana skrivnost pivovarske multinacionalke

Korporacije, ki proizvajajo izdelke, ki (lahko) neposredno vplivajo na zdravje pomembnega dela prebivalcev ter so v neki deželi posledično in dolgoročno povezane z nivojem in kakovostjo javnega zdravja (ter izdatki zanj), je še posebej nujno kritično analizirati in redno evalvirati njihovo delovanje. Heineken je globalna prehrambena korporacija in proizvajalec piva, ki je pred nekaj leti tudi v Sloveniji prevzela največja pivovarska podjetja ter s tem postopoma začela diktirati poslovno in družbeno politiko (preko oglaševanja svojih izdelkov itn.) glede promocije alkohola pri nas. Ta je v zadnjem času pogosto na samem robu veljavne zakonodaje. Je to izjema ali morda standarden način poslovanja, na katerega deluje to podjetje tudi na kakšnem drugem trgu?

Raziskovalno natančna, presunljiva ter v obliki fascinantnega globalnega žurnalizma napisana knjiga Heineken v Afriki, ki jo je ustvaril pronicljivi in prodorni nizozemski novinar Olivier van Beemen, nam podaja nedvoumno stališče: Heineken je podjetje, ki se za doseganje svojih poslovnih ciljev, torej maksimizacijo dobička, ne ustavlja pri sredstvih, ki so potrebni zanj. Primer njihovega poslovnega širjenja in poslovanja v Afriki jasno pokaže, da je Heineken na tem kontinentu načrtno kršil človekove pravice, se zatekal h korupciji na najvišjem nivoju, se izogibal davkom, spolno zlorabljal zaposlene, z nepoštenimi metodami uničeval male pivovarje in podobno.

Po objavi na Nizozemskem je knjiga Heineken v Afriki zbudila velik odmev ter spodbudila tudi prepotrebno debato v parlamentu o poslovnih praksah tega gospodarskega velikana, ki se je razširil po vsem svetu in s katerim živimo tudi v Sloveniji. Zaradi angažirane globine obdelanega področja je bila knjiga že prevedena v več evropskih jezikov. Knjigi so dodane tudi obsežne opombe, literatura in stvarno ter imensko kazalo.

PRELISTAJTE ZAČETNE STRANI KNJIGE: http://www.galarna.si/img/products/heineken.pdf

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 378 strani.

POHVALE O KNJIGI:

»Kritični pogled, ki zareže v samo srce pivovarskega posla na zahtevnih trgih. Provokativna knjiga.« – Financial Times

»Knjiga Heineken v Afriki je skoraj popolna študija, ki razkriva, kaj se zgodi, ko globalizacija prodre na trge z izjemnim finančnim potencialom, vendar brez delujočih predpisov, kakršni obstajajo v stabilnejših delih sveta. Van Beemen je zbral številne dokaze in prisilil Heineken k spremembam.« – Prospect Magazine

»Olivier van Beemen kot obad pije kri pivovarja Heinekena. Preiskovalni novinar to počne tako uspešno, da se je družba odločila, da mu za božjo voljo odpre vrata in mu pusti do besede. [...] Van Beemen je v to knjigo vložil pet let svojega dela in še nikoli se ni o nizozemski multinacionalki v Afriki pisalo tako obsežno in s takšno energijo.« – de Volkskrant

»Orjaška, drzna in neodvisna raziskava, ki nam vliva upanje, da lahko z odločnostjo pripomoremo k pravičnosti. Olivier van Beemen je s pričujočim delom in članki razburkal javnost in opozoril na Heinekenove sum­ljive poslovne prakse.« – Mediapart

»Van Beemen natančno in temeljito opisuje slabe poslovne prakse in preizkušnje v Afriki. [...] Uprava Heinekena je dolgo zavračala srečanja z novinarjem, dve leti po izidu prve knjige pa se je premislila in privolila v intervjuje, ki ponujajo dragocene protiargumente, zaradi katerih je pričujoča študija izjemna in uravnotežena.« – Le Monde

»Eno najbolj berljivih, večplastnih in kritičnih poročil o multinacio­nalkah, ki poslujejo v Afriki [...]. Odlična knjiga. [...] Ena največjih odlik van Beemenovega pisanja je v tem, da podjetja ne postavi na pranger niti ne predava o 'zlem kapitalizmu', pač pa bralca napelje k razmišljanju o vlogi zasebnega sektorja v 'trajnostnem razvoju' [...]. Knjiga si vsekakor zasluži uvrstitev na sezname obvezne literature na poslovnih šolah, pri študiju ekonomije in interdisciplinarnih razvojnih študijah.« – Aidnography

»Knjiga Heineken v Afriki razkriva, kako lahko nepremišljeno pos­lovno vedenje ovira razvoj Afrike.« – African Business Magazine

»Nenavadno je, da je Heineken tokrat v celoti sodeloval pri nastajanju knjige. V intervju je privolil celo Jean-François van ­Boxmeer, v devetdesetih letih generalni direktor v Kongu. Heinekenu je verjetno žal, saj je druga van Beemenova knjiga z naslovom Heineken v Afriki še bolj eksplozivna od prve. Z vsakim poglavjem nas popelje globlje v kloako korupcije, spolnih zlorab in sodelovanja s sumljivimi, morilskimi režimi. S tem načenja imidž Heinekena, ki tako rad poudarja etično ozaveščeno poslovanje.« – Algemeen Dagblad

O AVTORJU:

Olivier van Beemen je nizozemski raziskovalni novinar, specializiran za družbeno angažirane teme v Afriki. S tamkajšnjimi praksami Heinekena se je začel spoznavati že leta 2011, potem pa se mu je počasi izrisala dejavnostna pokrajina tega prehrambenega velikana ter njegove prakse pri doseganju poslovnih ciljev. V naslednjih petih letih je prekrižaril ves kontinent in se podrobno spoznal z delovanjem Heinekena v posameznih afriških državah ter raziskal poslovne modele, ki jih je podjetje uporabljalo glede na posamezne družbene zakonitosti v vsaki državi, rezultat pa je njegova prva knjiga Heineken v Afriki, ki je kmalu po izidu začela dobivati prevode in širši mednarodni odmev.

PREDGOVOR K SLOVENSKI IZDAJI - Matej Košir, Inštitut »Utrip«:

Pred vami je izjemno zanimiva in pomembna knjiga, ki zelo podrobno razkriva mnoge neetične strategije in prak­se alkoholne industrije, v tem primeru velikega nizozemskega pivovarskega giganta Heineken na afriški celini. Rekli boste, da se to Evrope in Slovenije ne tiče, vendar se motite. Odkar je spomladi leta 2015 Heineken napovedal »investicijski« vstop na slovensko tržišče in odkupil večinski delež obeh naših največjih pivovarn, so se zgodili že trije poskusi spreminjanja alkoholne zakonodaje v škodo javnega zdravja. Dva neuspešna in eden žal uspešen.

Ne trdim, da so vsi trije ali katerikoli od poskusov spreminjanja zakonodaje kakorkoli posredno ali morda celo neposredno povezani s Heinekenom, vendar je naključij preprosto preveč. V tistem času je prvo pobudo za umik prepovedi prodaje alkohola na športnih prireditvah vložil poslanec opozicijske stranke, hkrati tudi predsednik košarkarskega kluba iz Ljubljane, ki je takrat nosil ime ljubljanske pivovarne, katere večinsko lastništvo je ravno tisto pomlad prevzemal Heineken. Na srečo takratni poskus za las ni uspel, saj smo nevladne organizacije s področja javnega zdravja družno z Ministrstvom za zdravje, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in drugimi strokovnimi deležniki takrat uspele prepričati večino poslank in poslancev v parlamentarnem odboru za zdravstvo, da so glasovali proti predlagani spremembi alkoholne zakonodaje. Verjetno se je to zgodilo tudi zaradi dejstva, da nas je nasprotna stran (vključno s Heinekenom) morebiti podcenjevala in računala, da bo zlahka uspela s pobudo.

Ni trajalo dolgo, ko so se (čez dobri dve leti) isti vpleteni ob nekoliko spremenjenih političnih okoliščinah vrnili z novim, malce dopolnjenim predlogom. Ključna »zgodba« je ostala enaka – ponovno dopustiti prodajo alkohola na športnih prireditvah. V tem vmesnem času so glavni akterji v Državnem zboru RS očitno uspeli prepričati večino svojih kolegic in kolegov v podporo (ponovnemu) predlogu. Takratna sestava parlamentarnega odbora za zdravstvo je skoraj soglasno (z izjemo enega poslanca) podprla spremembo zakona. Spremembi je nasprotovala javnozdravstvena stroka, predlog je zavrnila vladna služba za zakonodajo, vlada pa ga ni potrdila. Kljub temu je zmagal ekonomski interes nad interesom javnega zdravja oziroma skupnega dobrega in predlog je bil v parlamentu žal potrjen.

Tretji in verjetno ne zadnji poskus deregulacije na področju alkohola se je zgodil pozimi 2020 s strani člana Državnega sveta RS in župana ene od slovenskih občin, in sicer v smeri »ustreznejše ureditve omejevanja porabe alkohola in uporabe tobačnih izdelkov na pripadajočih funkcionalnih zemljiščih objektov, kjer se opravlja dejavnost vzgoje in izobraževanja«. To bi pomenilo, da bi se »v času izven pouka in rednega delovnega časa vzgojne oziroma izobraževalne ustanove, ko bi se na navedenih zemljiščih odvijale prireditve, katerih organizator bi bili subjekti, katerih delovanje je v javnem interesu«, lahko prodajalo alkoholne pijače ter tobačne in povezane izdelke. Omenjeni izdelki bi bili po tej logiki na voljo tudi v času, ko se v okolici šol in vrtcev še vedno igrajo otroci in mladi ter ko ti zaključujejo športne treninge ali zapuščajo glasbeno šolo. O tem, da je tudi ta pobuda z javnozdravstvenega vidika nesprejemljiva, škodljiva in hkrati etično sporna, ni treba izgubljati besed. Koristi od takšne spremembe zakonodaje bi imeli predvsem alkoholna in tobačna industrija, vsekakor pa ne lokalno prebivalstvo v Sloveniji, in še posebej ne družine, otroci in mladostniki.

Vstop Heinekena je in bo tudi v prihodnje predstavljal velik izziv za vse, ki se strokovno ukvarjamo z alkoholno politiko in preventivo. Že od spomladi 2015 nam je jasno, da imamo drugačnega »igralca« na alkoholnem tržišču. »Igralca«, ki je širše v svetu poznan po svojih premetenih, pokvarjenih in večinoma etično skrajno spornih strategijah in taktikah vplivanja na alkoholno politiko držav, v katerih je prisoten. Veljamo za »mokro kulturo«, kjer je že zdaj težko uveljaviti alkoholno politiko. Slovenija spada med države, kjer je poraba alkohola na odraslega prebivalstva med najvišjimi v Evropi in svetu ter s tem tudi škoda za zdravje in varnost ljudi ter gospodarstvo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) nas je že večkrat opozorila, da občutno zaostajamo za najnaprednejšimi državami na tem področju, in da je skrajni čas, da alkoholno politiko zaostrimo v podporo zmanjševanju bremena kroničnih bolezni, splošnemu napredku in doseganju globalnih razvojnih ciljev.

V Sloveniji bi morali sprejemati strožje ukrepe alkoholne politike v smeri občutnejšega zvišanja cen alkohola in prepovedi marketinškega komuniciranja (vključno s spletnim oglaševanjem). Prepovedati bi morali sponzoriranje in doniranje športnim in kulturnim organizacijam ter prireditvam po vzoru tobačne zakonodaje, dosledno izvajati prepoved prodaje alkohola mladoletnim in očitno opitim, prepovedati spletno prodajo in dostavo alkohola na dom ter v celoti prepovedati vožnjo pod vplivom alkohola (tj. uvesti ničelno toleranco). Škoda, ki jo raba alkohola povzroča družbi, je občutno višja, kot so morebitne koristi od pobranih trošarin in davkov na alkoholne pijače. Neučinkovita alkoholna politika prispeva k višanju stroškov v zdravstveni blagajni, policiji, pravosodju, socialnih službah in lokalnih skupnostih. Z alkoholom je povezana tudi manjša produktivnost, odsotnost z dela in poškodbe pri delu. Najbolj pa napačne politične odločitve oziroma neodločitve, ki so plod lobističnih prijemov mogočnih nezdravih industrij, vplivajo na zdravje in blagostanje ljudi, zlasti družin, otrok in mladine, ter s tem celotne družbe.

Močno upam in verjamem, da bo knjiga, ki je pred vami, odprla marsikatero politično, medijsko in laično oko, ter nas spodbudila k treznejšemu in razumnejšemu ter zlasti strokovnejšemu razmišljanju o dejanskem stanju na področju alkohola in alkoholne politike v Sloveniji. Vsi, ki se trudimo za učinkovitejše ukrepanje na področju alkohola, si bomo še naprej prizadevali prepričati javnost ter pripravljalce politik in odločevalce, da je treba sprejeti dodatne strožje ukrepe na področju alkoholne politike, saj bo edino to pripomoglo k izboljšanju stanja na tem področju oziroma svetlejši prihodnosti ter razvoju slovenske družbe. »Ker alkohol ni mleko«, si želimo, da bi obstoječo »kulturo pitja«, ki je predvsem in vedno bolj proizvod alkoholne industrije, zamenjali z neko drugo, bolj zdravo in občutno manj škodljivo alternativo.

Mnenje pisca predgovora ne odraža nujno stališča avtorja knjige.