Cogito imago dei

Pred nami je tretje delo iz zbirke »Antropodiceja«. Po Cogito coniunctionis in Cogito methodum je pred nami še Cogito imago dei, podoba boga izza Junga in umetnega življenja avtorja dr. Matjaža Regovca. Podoba boga v (post)modernem pomenu ni več izdelana vnaprej, temveč jo sproti ustvarja vsak človek-individuum sam. (Post)moderna kolektivna podoba boga pa se pojavlja kot duh časa in njegove brutalne zahteve, ki se izražajo skozi nerazlikovanje med dobrim in zlom. O dobrem in zlu odloča samo še človek-posameznik.

Kaj za nas pomeni podoba boga izza Junga in izza umetnega življenja? Izza Junga pomeni temeljno vključitev in prepoznanje telesnih dejanj kot osnovnega instrumentarija telesnega cogita, s pomočjo katerega se oboje razkrivata in manifestirata obe, kolektivna in individualna novoveška podoba boga. Izza umetnega življenja pa pomeni umakniti in integrirati projekcijo še neosvobojene, inkubirane novoveške podobe boga. Projekcijo prepoznamo po značilni napeti energiji nerazrešenosti, pa tudi po strasti, vznesenosti in nerazumljivi kaotičnosti, ki obliva naš predmet čaščenja. Umik projekcije in njena integracija v človekovo zavest je počasen in postopen proces, ki vključuje potrpežljivo delo na sebi, za kar potrebujemo primerne prostorske in časovne okoliščine.

Prednovoveški človek-Jezus je umrl na križu, medtem ko se novoveški človek na nov način rojeva skozi vztrajanje v peklu in zlu najnižjega. Črna ovca naposled prepozna svojo rojevajočo se individualnost in grdi raček spozna, da je pravzaprav – labod. Vendar ta pekel in zlo nista absolutna, temveč relativna. Imata lahko stalno in kontinuirano komunikacijo z najvišjim, ki je mesto človekove diaforično-dialoško pogojene absolutne alteritete. To je mesto, na katerem se rojeva, razvija, preobraža in celi človekova nova, individualna podoba boga.

Iniciacija v duha globine torej pomeni prepoznavanje avtonomije in avtonomne celostnosti duševnosti, njenega psihičnega ega ter njegovega, to je psihičnega cogita. Zaokret navznoter, ki ga zahteva duh globine, pomeni usmerjanje pozornosti k procesu oblikovanja in prepoznavanje koaguliranih psihičnih podob kot temeljnih entitet psihičnega cogita. To pa pomeni tudi to, da začetek razvijanja svoje lastne individualnosti in svoje lastne individualne podobe boga pomeni sprejetje podreditve, spoštovanja do neznanega in paradoksalnega ter zato sprejetje osnovne ponižnosti do volje do življenja, ki sedaj ne izhaja več iz volje vnaprej postavljenih produktov simbolnih form, temveč iz čiste globine predsimbolnega, kakor le-to fungira tako ob prepoznavanju koaguliranih podob psihičnega cogita kakor tudi ob paralelnem prepoznavanju in zapopadku intuitivnih tirnic, ki pričenjajo kazati smer oblikovanju podob lastnega, individualnega boga.