Življenje po njej

V knjigi avtorica pripoveduje o svoji največji življenjski preizkušnji: izgubi hčere, ki je umrla pri komaj 14 mesecih starosti. Z iskrenim in pretresljivim zapisom opisuje svojo bolečino, jezo, krivdo, strah in obup in hkrati razkriva kako je s pomočjo svoje družine našla nov smisel in upanje ter vero v življenje. Avtorica sporoča, da je po izgubi otroka, po tragediji za katero ni besed, mogoče ponovno zaživeti.

Knjiga je osebna izpoved žalujoče matere. V knjigi lahko preberemo, da je tudi po izgubi otroka možno ponovno zaživeti. Mama, ki ji je umrl otrok je svoje žalovanje vključila v vsakdanje življenje in se z njim naučila živeti.

Na vsa ta in še druga vprašanja je odgovorila avtorica v knjigi:

• Kako je zmogla živeti naprej?
• Skozi katere faze žalovanja je šla?
• Katera čustva je doživljala?
• Kako je s smrtjo sestrice seznanila njuna bratca?
• Kako sta z možem uspela ne zgolj obdržati, pač pa celo okrepiti svoj odnos?
• Kaj ji je šlo na živce in kaj je bilo tisto, česar si je želela od okolice?

Knjiga je namenjena tistim, ki so doživeli podobo izgubo. Knjiga je lahko v pomoč tudi vsem, ki bi radi razumeli, kaj čuti nekdo s to izkušnjo in želijo žalujoči osebi stati ob strani na primeren način. Pomaga lahko ljudem, ki se znajdejo pred ponavljajočimi se življenjskimi izzivi – torej vsem. Smrt je v naši družbi tabu. O njej se ne pogovarjamo, zdi se, da se obnašamo, kot da bomo živeli večno, a hkrati vemo, da to ne more biti res, Vsi pridemo do trenutka, ko moramo do neizogibno približujoče se smrti zavzeti stališče. To stališče pa ne odseva radosti in sreče.

Boleča izguba nas opominja, uči nas o resničnem pomenu, bistvu življenja, o smislu naše biti, ki je več kot fizično telo, v njej ni olepševanja, z njo odpade vse, kar se nam je prej zdelo samoumevno.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

V najhujših trenutkih so me v še večjo stisko in bolečino potiskali izrečeni stavki, za katere sicer vem, da niso bili mišljeni slabo, vendar so me močno zaboleli. Na primer stavek: »Čas zaceli vse rane.« tega nisem želela slišati. Moja bolečina je bila v tistem obdobju še edina vez z Enjo in ob tem stavku sem se počutila, kot bi mi okolica želela odvzeti vez z njo, da bi jo pozabila, da čez čas ne bi obstajala. Veliko lažje mi je bilo, če me je kdo vprašal, kako mi je lahko v pomoč, ali je preprosto priznal, da ne ve, kaj naj mi reče. Ko otroku umreta starša, je sirota, ko možu umre žena postane vdovec. Ko mami umre hči, ni nič. Verjetno je tako, ker se te bolečine ne da opisati z besedami.

O AVTORICI:

Mateja Ocvirk Štrajhar je mama petih otrok. V rani mladosti ji je umrla mama, nato pa se je soočila še s prerano izgubo hčerke. Navkljub težki izkušnji se je na poti žalovanja naučila živeti z izgubo.