Druga žena

Alenka opisuje svojo vlogo druge žene, vlogo mačehe in bolečine, ki jih je imela kot mati, snaha in žena. Pred vami je knjiga, ki vrača vero v ljubezen in daje pogum. Alenka je knjigo napisala odkritosrčno in toplo, kot je tudi sama, zato tisti, ki so jo prebrali ne dvomijo, da je pred vami knjiga, ki bo vplivala na vaše življenje.

Knjiga bralca potegne na vrtiljak močnih čustev, v bolečine in rane ob koncu prvega razmerja in v vznemirljive občutke ljubezni, ki ji v hipu spodnese tla pod nogami. Iskrene prvoosebne zapise o tem, skozi kakšne izzive vse jo je vodila pot do srečnega konca, boste le stežka odložili. Pripravite se, da boste knjigo prebrali na mah. 

Mehka vezava, 14,5 x 20 cm, 208 strani.

ODLOMEK IZ KNJIGE: Najin otrok

Prvič sva šla s Kamenkom skupaj v Opatijo enkrat junija, ko se je že kazalo poletje. Bivala sva v manjšem hotelu v središču mesta. Prvi večer sva večerjala v restavraciji tik zraven morja. Za sosednjo mizo je sedela družina iz Italije s prelepo hčerko, ki je imela kake tri leta. Obraz so ji krasili dolgi črni kodri, ki so ji padali na ramena in na povsem črne oči. Nosila je belo oblekico in bele sandale. Nisem se je mogla nagledati. Mala je odkrila, da lahko hodi do najine mize po škarpi, in je večer preživela v lovljenju ravnotežja med starši in nama. Vsakič, ko je prišla do najine mize, se nama je sladko nasmehnila, in ko je bila pri naju že najmanj desetič, je Kamenka narahlo dregnila v ramo. Njena mama je zaklicala: »Isabella, basta!« 

»Isabella,« sem zasanjano ponovila. »Isabella je čudovito ime. Lahko bi jo klicali samo Bella, lepa.« 
Kamenko me je pogledal. »Koga bi tako klicali?« Videti je bil zmeden. »Najino hčer, če bi jo imela,« sem odgovorila. 
Čutila sem, da bom jokala. V grlu me je bolelo od potlačenih solz. Te solze so bile tam pred nama, na tisti popolni junijski večer, ko sem že čutila poletje v nosnicah, z moškim, ki je prišel v moje življenje, ko sem bila že postavljena, mati dveh otrok in ženska s kariero. Moški, ki je razmazal črto med mojim prejšnjim življenjem in tem, ki se nama je obetalo, in ki me je gledal kot kraljico.
»Razmišljaš o otroku?« me je vprašal. 
»Včasih,« sem odgovorila. 
»Pa bi ga res rada imela?« 
»Ne vem,« sem bila odkrita. »Po eni strani bi si najbolj na svetu želela najinega otroka, po drugi strani pa imava skupaj štiri.«

Kamenko je bil dolgo časa tiho. Gledal je morje in mene, pa spet morje in mene. Potem je globoko vzdihnil: »Jaz tega svojima dvema ne morem narediti.« 
Debelo sem ga pogledala. »Česa?« 
»Da bi imel s teboj otroka.« 
»Ne razumem. Tvoja otroka me imata rada, vesela bi bila polsestrice ali polbratca.« 
Zmajal je z glavo. »Morda bi res bila, a to bi pomenilo, da je na svetu še nekdo, ki ga imam tako rad kot njiju. Ne bi bilo pošteno. Potem bi imel otroka, ki bi živel pri meni, medtem ko Tara in Ian ne živita z menoj.«

Molčala sem. Skozi mene je šel val neskončne ljubezni do mojih deklic. In val razočaranja. Želela sem si otroka s Kamenkom. Solze so mi zalivale oči, ostala sem brez besed. Prijel me je za roko in jo stisnil. Tudi on je imel solzne oči. 
Takrat sem spoznala, da nikoli ne bova imela skupnega otroka. Ne bom mati njegovega otroka. Vedno bom njegova druga žena. Žena, ki ni rodila njegovih otrok. 
Tisto noč mi je bilo zelo slabo. Za to sem krivila špagete carbonara, ki jih od takrat nisem več nikoli naročila. Čeprav se mi zdi, da je šlo za nekaj drugega. Nekaj, česar nisem mogla prebaviti v duši.