Zate

Sem mama, ki se je srečala z odvisnostjo svoje ljubljene hčere. Našo izkušnjo želim deliti, da bi starši vedeli, da se odvisnost ne dogaja nekje tam daleč, nekomu drugemu, ampak da lahko postanejo odvisniki naši najdražji.

Da ne bi izgubljali dragocenega časa z zanikanjem in izgovori, ampak razumeli, da je boj z odvisnostjo skupni boj vse družine. Da je nasprotje odvisnosti povezanost in da bi ponovno obdali svojega zasvojenega, izgubljene otroka z ljubeznijo. Ker je v njem veliko več od droge, veliko več, kar moramo starši spoznati, razumeti in sprejeti.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Naj bo za začetek to moje iskreno pismo tebi vzgib, ki bo mogoče pomagal družinam, kot je naša, in drugim Anjam. Pomagal pravočasno razumeli, da odvisnost ni vesolje zase, da odvisnik ni sam svoj problem. Da je družina vzrok in mora postati del rešitve odvisnosti. Da ta ne bo izginila sama od sebe. Da nima smisla tratiti dragocenega časa s sramom, strahom in izogibanjem odgovornosti.

Da je treba pogumno zastavili prava vprašanja in prenesti iskrene odgovore. Poiskati ljubečo in potrpežljivo pot nazaj k svojemu izgubljenemu in prestrašenemu otroku, ga poslušati in slišati. Sprejeti težko izrečene zamere. Dati mu darilo svojega časa in pozornosti. Ponuditi mu svojo ramo in prehoditi težko pot z njim, vstati znova in znova, vztrajati do konca. In da druge Anje najdejo spet zaupanje v svoje starše, saj bodo oni tam, ko ne bo nikogar drugega več z njimi.

O AVTORICI:

Včasih se mi zdi, da živim več življenj hkrati. Ne vem, od kod ta moja želja, lakota po polnem, razgibanem življenju. Po sprejemanju izzivov, v katere se vržem z vsem srcem, po preizkušanju meja nečesa novega, po odkrivanju novih obzorij, dežel, kultur, jezikov … Moja prva ljubezen je bila arhitektura, ki je ostala na prvem mestu mojega poklicnega zanimanja vse do danes. Kaj je lepšega, kot opazovati, kako zraste tisto, kar si ustvaril v dolgih urah tehtanja svojih zamisli?

Po naključju me je poklicna pot zanesla na novo področje, ki sem ga prav tako vzljubila, predvsem zaradi številnih radovednih, nadarjenih, ustvarjalnih mladih ljudi, ki sem jih pri tem spoznala. Na Umetniški gimnaziji likovne smeri je poučevanje strokovnega predmeta nudilo številne možnosti sodelovanja pri projektih, kjer so si dijaki nabirali praktične izkušnje za svojo bodoči poklic. Navdušenje nad potovanji, ki me mamijo v svet že od mladosti, me je nazadnje pripeljalo še do poklica turistične vodnice, ki je pravzaprav moj hobi. Rada se vsakič znova odpravim na pot in združim užitek povezovanja popolnih neznancev v skupino prijateljev z odkrivanjem lepote dežele in svojo strastjo za zgodovino.

Dolgčasa ne poznam. Sem knjižni molj in ljubiteljica filmov in ko se potopim v zgodbo, pozabim na ves svet. Obožujem sonce in morje in brez šumenja valov ne znam več živeti. Uživam v naravi, sprehodi in plavanje me polnijo z energijo.

Morda sem bila preveč vse to in premalo žena in mama, zato me je življenje na svoj način na to opozorilo. Brez milosti. Kako, pripovedujem v knjigi Zate. Knjigo sem zapisala v spomin na hčerko, ki je vedno z nami, pa je ne moremo več objeti. Zapisala sem jo v opomin drugim staršem. In zapisala sem jo kot obračun s samo seboj, s svojim življenjem, preteklostjo in prihodnostjo. O najpomembnejših stvareh v življenju, o družini. Rodila sem otroka. Zgradila sem hišo. Posadila sem drevo. In napisala sem knjigo, čeprav bi dala vse, da mi je ne bi bilo treba …