Za vrati azila: Pogled prostovoljke

Kratke zgodbe o drobcih iz življenjskih poti ljudi, ki so morali zapustiti svoj dom, da bi si rešili življenje in omogočili svojim otrokom dostojno prihodnost.

V kratkih zgodbah sem opisala nekaj drobcev iz življenjskih poti ljudi, ki so morali zapustiti svoj dom, da bi si rešili življenje in omogočili svojim otrokom dostojno prihodnost. Poimenovali smo jih migranti, da bi lahko pozabili nanje in na njihova imena.

Tako spoznamo pogumno Somalko Hanad, pa romsko družino z najdaljšim staležem v domu, trd boj turškega očeta, hrepenenje malega kurdskega dečka, ki je bil dolge mesece ločen od mame in mnoge druge. To so ljudje, ki bi potrebovali pomoč takoj in usode, ki jih ne bi smelo biti.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

»Ob večerih posedamo na balkonu in opazujemo srebrno pot, ki jo tke lunina svetloba nad morsko gladino. Morje enakomerno diha, le včasih zašepeta ali zastoka v zvezdno nebo. Takrat pove Hanad kakšen utrinek iz njihovega novega, nemškega življenja. Ko je začel Ali hoditi v šolo, kjer so bili vsi otroci bele polti, ga je to presenetilo.

Doma je stekel pod tuš in se na vse pretege milil in drgnil, da bi spral s sebe temno barvo. Hočem biti kot drugi! Zakaj sem tako umazan? je kričal. Vseeno mi ni žal, da smo tu. V miru in dobro živimo, otroci so siti in hodijo v šolo. Ni mi žal! Vendar opazim, da močno pogreša Somalijo. Oklepa se tradicije svoje dežele, se pokriva s hidžabom in pisanimi rutami, zavija v dolga, živobarvno potiskana krila – kot bi s tem hranila tanko popkovino, ki se lesketa v tistem nevidnem svetu ljubezni, ki nas od prvih dni življenja povezuje z domovino.«

»Zgodbe, ki jih beremo v knjigi, so naše ogledalo. Odsevajo ozkosrčnost birokratskega sistema države, v kateri živimo, njeno nesprejemljivo politiko do ljudi, ki so se pri nas znašli zato, ker so morali bežati od doma.« - Andreja Hočevar

Maja Sotenšek je tudi avtorica Airbnbjevskih zgodb (2019) in Zbiralke terapij (2022).

»S prostovoljnim delom v Azilnem domu sem se prvič srečala pred desetletjem, najprej le v poletnih mesecih. Kasneje sem enkrat tedensko obiskovala hišo, v kateri so nastanjene družine. Tam smo prelistavali knjige, uprizarjali zgodbe ali pa skupaj ustvarjali. Sčasoma je prišlo do sprememb v organizaciji doma, osebno pa so me bolj in bolj pestili dvomi o smiselnosti tega dela, saj pravih težav na tak način pač ne naslavljamo in ne rešujemo. Zdelo se mi je, da je največ, kar lahko sploh še storim, da zapišem nekaj utrinkov z naših druženj in približam njihovo pogumno pot razumevajočemu bralcu.