Vanatinajski rokopis - MV

Vanatinajski rokopis je pustolovščina za neustrašne raziskovalce mističnih brezpotij in bralce, ki za svoja potovanja ne potrebujejo trdnih tal.

Mehka vezava.

Vanatinajski rokopis - videonapovednik:

https://www.youtube.com/watch?v=6GKiHuj3qCU

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Predramili so me glasovi jutra in mojega kubanskega prijatelja, ki me je od zunaj klical, naj se mu pridružim. Vstal sem, še preden sem se povsem zbudil, in se spotaknil ob zgubano preprogo, tako da sem skoraj poletel skozi okno, skozi katerega sem hotel samo pogledati. Sonce je bilo že visoko, iz pristana se je slišal vrvež, za strehami pa se je lesketalo jezero, ki je bilo videti še precej večje kot prejšnji dan. Z bližnjega balkona mi je voščil dobro jutro starejši gospod, v sosednji ulici so vreščali otroci, pod oknom pa me je čakal Tito, ki je dal s svojim bleščečim nasmehom obetavnemu dnevu še svoj zlati pečat. Pomislil sem, da v grškem mestecu ni bilo težko pozabiti na vse drugo, saj je bilo tu vse, kar je človek potreboval.

Na dnu kanjona sredi puščave je bila vsaka kaplja vode dragocena in po vsem sodeč so se skrivnostne prebivalke zelene doline nadvse učinkovito prilagodile življenju v svojem izoliranem naselju, ki je bilo tako skrito in odmaknjeno od vsega, da ga tudi nevidna roka ni dosegla. Misel, da je obstajal kraj, ki je na raztrganem zemljevidu sveta ohranil svoje nekdanje koordinate in je življenje v njem potekalo, kot da starega sveta še ne bi bilo konec, me je navdala s čudnim zadovoljstvom.

»Vdihnil sem hladen zrak, ki so ga žvižgaje razpihovali sunki nestanovitnega vetra. Z dlanmi sem otipal tla pod seboj in ugotovil, da sta drobno kamenje in neravnine zamenjala beton ali asfalt, to pa je pomenilo, da ponovno nisem vedel, kje sem bil in kako sem tja prišel. Miže sem prisluhnil skrivnostni okolici, ki me ni več navdajala s takšno grozo kot takrat, ko me je nevidna roka prvič odnesla v neznano.