Trdoživa: Razmišljanje o sodobni bolezni

Izkušnja matere samohranilke Anne Boyer, ki mora na zdravljenje raka, postane izhodišče za pronicljivo raziskovanje bolezni, ki se opira na vire, segajoče od zapisovalca sanj iz antičnega Rima do sodobnih vlogeric in prevarantov. Avtorica s prstom pokaže na splošno razširjeno obremenjevanje pacientov z osebno krivdo za raka – jedla si preveč šunke, pila preveč alkohola ali pokadila preveč cigaret – nato pa uperi pogled širše v onesnaženi svet, ki nas obdaja, hkrati z neenakopravnostjo in izkoriščevalskimi delovnimi pogoji.

Razišče šarlatanstvo in njegove žrtve ter ekološko ceno raka v kapitalizmu, se zatem poglobi v dolg seznam žensk, ki so tako kot ona pisale o svoji bolezni in tudi umiranju, med njimi Audre Lorde, Kathy Acker in Susan Sontag. Polna presenečenj in globoko človečna je Trdoživa različica knjige Susan Sontag Bolezen kot metafora za 21. stoletje. Prelistajte notranjost knjige >>

»Trdoživa je pretresljiva in pomembna knjiga o našem pogledu na bolezen in zdravje, umetnost in znanost, jezik in literaturo ter umrljivost in smrt. Pri analiziranju tega, kaj pomeni 'ideološki režim raka', je Anne Boyer napisala globok in nepozaben dokument o izkušnji življenja nasploh.«– Sally Rooney, avtorica knjig Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 325 strani.

O AVTORICI:

Anne Boyer (1973) je ameriška pesnica in esejistka, avtorica številnih knjig ter profesorica na Univerzi Kansas City Art Institute, ki je kot mati samohranilka dolga leta opravljala tri službe v »slonokoščeni kleti« visokošolskega sveta. Pri enainštiridesetih so ji odkrili zelo invazivnega raka dojke. O svoji izkušnji soočenja s to trdovratno boleznijo, bojevanja z njo ter spoprijemu z brutalnim svetom medicinske oskrbe je napisala izvirno in občutljivo izpovedno knjigo Trdoživa, za katero je prejela Pulitzerjevo nagrado za najboljšo neleposlovno knjigo.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

»V rožnato obarvano pokrajino ozaveščenosti je praviloma pripuščen samo en razred oseb, ki so imele raka dojke: tiste, ki so ga preživele. Tem zmagovalkam pripadajo narativni dobički. Predpostavlja se, da povedati zgodbo o svojem raku dojke pomeni povedati zgodbo o 'preživetju' s pomočjo neoliberalne samokontrole – gre za opis na atom pomanjšane posameznice, ki je ravnala pravilno, se samopregledovala in hodila na mamografije, za pripoved o bolezni, zdravljeni s privolitvijo, pa z vzdržljivostnim tekom, organskimi zelenjavnimi smutiji in s pozitivnim mišljenjem.
Pisati o sebi ne pomeni, pisati zgolj o smrti, temveč, natančneje povedano, pod temi pogoji pisati o vrsti smrti oziroma o mrtvaškem stan­ju, ki ne more biti dostopno nobeni politiki, nobenemu skupinskemu delovanju, nobeni širši zgodovini. Iz trenutno splošno sprejete literarne oblike raka dojke so izpuščeni z industrijo povezani vzroki za raka dojke, mizogine zdravstvene in rasistične zgodbe in prakse, neverjetna kapitalistična mašinerija dobička ter nesorazmerna razredna razporeditev, ko gre za trpljenje in smrt za rakom dojke. Pisati zgolj o sebi nemara pomeni pisati o smrti, toda pisati o smrti pomeni, pisati o vsakomer.«