Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora

Avtor s pomočjo odkritih dokumentov in pričevanj bralcu ponuja odgovor na temeljno oz. najbolj prestižno vprašanje slovenske novejše zgodovine: Zakaj in kako so Slovenci med drugo svetovno vojno spolzeli v oster narodni razkol, kdo je ta proces povzročil in kje se je vse skupaj začelo? Narodni razkol se je namreč do konca vojne še okrepil in razširil na celotno ozemlje ter s travmatičnimi posledicami sega še v sedanji čas. Prav zato je knjiga izredno aktualna in s svojimi novimi razkritji pomembna za slovensko prihodnost.

Posebna odlika knjige je uporaba doslej neznanih oz. neuporabljenih arhivov, fotografij in dokumentov, tudi desetletja zakopanega arhiva stražarjev, kar prinaša številna povsem nova odkritja; vsebuje 217 ekskluzivnih faksimil dokumentov in fotografij vseh vpletenih strani, 15 zemljevidov in 35 grafov. Dodatno vrednost predstavljajo vključena pričevanja oseb (tudi iz oddaje Pričevalci na Televiziji Slovenja), ki so doživljale vojne dogodke, in grafične ponazoritve žrtev vojne ter njihovih povzročiteljev, ki kar se da natančno pokažejo, katera stran v vojni je sprožila nasilje in kakšne so bile posledice. Pričujoče zgodovinsko delo je utemeljeno na analizah podatkov o smrtnih žrtvah in povzročiteljih na različnih straneh, pridobljenih iz baze Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, kar je nazorno prikazano v grafih in tabeli. Nekateri predstavljajo ključno podatkovno orodje za razumevanje slovenskega razkola, ki se je v letih 1941 in 1942 začel v Ljubljanski pokrajini. Gre za najbolj celovite grafične ponazoritve poteka druge svetovne vojne pri nas z vidika žrtev.

Knjiga je namenjena vsem, ki bi radi razumeli preteklost in prek nje sedanjost tako naroda kot svojih prednikov. Ti so nam, kot dokazujejo najnovejše raziskave, ne le v spominu, ampak tudi v genskem zapisu zapustili sledi vojne, ki nas bremenijo kot travme, posebej če jih ne poznamo in ne raziščemo.

Trda vezava, 234 x 275 x 40 cm, 621 strani.

RECENZIJA BUKLA:

Dodelana in dopolnjena doktorska disertacija novinarja in publicista Jožeta Možine, avtorja dokumentarcev in mnogih oddaj (npr. Pričevalci) ter intervjujev, s katerimi skuša razširiti pogled na dogajanje med drugo svetovno in po njej, je ob izidu vzbudila ogromno pozornosti in doživela že nekaj ponatisov. Glede na temo in način obdelave to ni nič čudnega: Možina je z znanstveno metodo in raziskovanjem mnogih (do sedaj neodkritih) virov, ki so bistveno prispevali k temu, da ima knjiga več kot dva tisoč opomb, skušal odgovoriti na temeljno vprašanje, ki razburja in razdvaja že skoraj osem desetletij: zakaj in kako so Slovenci med drugo svetovno vojno spolzeli v oster narodni razkol, kdo je ta proces povzročil in kje se je vse skupaj začelo?

V zadnjih dveh desetletjih je bilo objavljeno ogromno podatkov o tem, kako so potekali povojni poboji in v kakšnem obsegu, Možina pa je v svoji knjigi natančno raziskal obdobje od začetka vojne naprej. Tako je jasno in z mnogimi nazornimi primeri iz različnih delov Slovenije pokazal, da se je razdor med Slovenci začel že leta 1942, ko so bili pripadniki partizanskega tabora, ki so vpadali v mnoge slovenske vasi in mesteca, odgovorni za mnoge (civilne) žrtve, za katere sploh ni bilo nujno, da so sodelovale z okupatorjem – nasprotno, včasih so mu celo nasprotovale. Te (iz sedanje perspektive) nepotrebne smrti, ki so trasirale pot tudi v socialistično revolucijo, so pogosto izbrisale skoraj cele družine aktivnih in perspektivnih Slovencev ter seveda marsikje zbudile odpor ter formiranje vaških straž in podobno.

V tem smislu je pomenljiva preglednica, ki jo najdete na koncu knjige pri sklepni analizi: za nekaj več kot 32 tisoč slovenskih žrtev v času vojne so bile odgovorne okupatorske sile. Za nekaj več kot 24 tisoč žrtev je bil odgovoren partizanski oziroma revolucionarni tabor. Rablji nekaj več kot 21 tisoč žrtev pa do zdaj niso identificirani. Glede na to, da so imeli okupatorji natančne arhive o svojih žrtvah, ni veliko različnih možnosti, kdo bi lahko zakrivil te smrti … Pomemben prispevek k raziskovanju naše polpretekle zgodovine.

(Samo Rugelj, Bukla 153)

O AVTORJU:

Dr. Jože Možina je slovenski zgodovinar mlajše generacije, zaposlen kot novinar, voditelj in avtor dokumentarnih filmov na Televiziji Slovenija. Po izobrazbi je profesor zgodovine in diplomirani sociolog kulture. Je avtor dokumentarne serije Pričevalci, voditelj oddaje Intervju ter režiser nekaterih najodmevnejših dokumentarnih filmov, med drugim: Škof Rožman – zločinec ali žrtev, Dosje Slobodan Milošević, Zločin, ki ne zastara, Zamolčani – moč preživetja, Uročeno zavetje, Čas vojne, Urok Depale vasi, Katastrofa ob jezeru Kivu, Svetloba temnih obrazov, Pedro Opeka, dober prijatelj. Prejel je številne nagrade v Sloveniji (dvakrat Jurčičevo nagrado, gong popularnosti in gong ustvarjalnosti za posebne dosežke), v ZDA (najboljši režiser dokumentarnih filmov na festivalu ITN v Hollywoodu), v Kanadi (nagrado za odličnost na področju filmske umetnosti) in v Indoneziji (nagrado za najboljši dokumentarni film, posebno nagrado žirije). Leta 2014 je za izjemno odmeven dokumentarni film o misijonarju Opeki in druge dokumentarne stvaritve prejel Nagrado Prešernovega sklada.

Knjiga Slovenski razkol, razširjena doktorska disertacija, ki jo je zagovarjal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je sad njegovega dvajsetletnega raziskovanja, zbiranja arhivskega gradiva in pričevanj.