Skrivnost glasbene šole

Najbrž nam vsem, tam nekje na prehodu v odraslost, mladostne sanje treščijo ob kruto resničnost. Včasih se samo spremenijo, spet drugič pa se kruto, nepopravljivo razbijejo na drobne koščke.

To je zgodba o mladi pianistki, ki nikoli ne bo osvajala svetovnih odrov, in mladem zdravniku, ki ne bo reševal sveta. O dveh ljudeh, ki po usodnem viharju vsak po svoje in skupaj poskušata sestaviti drobce v novo življenje. So ljubezen, empatija in vztrajnost dovolj za kaj takega?

"Knjigo posvečam vsem, ki ne pograbijo telefona ali fotoaparata, ko se peljejo mimo zmečkane pločevine ob cesti in črne vreče ob njej, ampak umaknejo pogled in jih ob misli na vse, ki jim je ta vreča kruto zarezala v tok življenja, stisne v prsih." - Majda Rupnik

ODLOMKI IZ KNJIGE:

»Kaj je tu neka velika skrivnost, prišel si na ta svet (preberi si v knjigi Brysona, kakšno srečo imaš, da si se sploh rodil), sedaj si tukaj, karte si dobil, kakršne si dobil (veliko zemljanov bi menjalo s tabo), sedaj je na tebi, da odigraš, kakor najbolje znaš, in potem greš. Seveda jih lahko vrneš že prej, kadarkoli, svet se zaradi tega ne bo podrl. Ne bom pa ti težil, kako bi bilo zaradi tega nam, tvojim. Nam bi se pa sesul v prah in ti to veš. Pa tudi to ni nekaj usodnega za naš planet. Pa kaj, bi nekateri rekli. Ampak čisto mogoče je, da se bo nekoč nekje nekomu življenje obrnilo na slabo ali celo končalo samo zaradi tega, ker tebe takrat ne bo zraven. Zato odigraj, kot najbolje znaš, in potem greš, kot bomo šli vsi, ne pa, da mučiš sebe in vse okrog sebe. Sprijazni se. Nisi središče sveta. Ampak brez tebe bi se svet za vse nas iztiril.«

…

»Ja. Odkar pomnim, sem sanjala o velikih odrih, kot se je v naši družini sanjalo od nekdaj, in glasba je res neka velika čarovnija. Nekaj najbolj božjega, kar je ustvaril človek. Nekaj … in ko se prebiješ čez mučne strmine na vrh, no, ne na vrh, visoko in nekaj res dobro odigraš, da te odnese v neko drugo dimenzijo, to je res čarovnija, trenutek bajnosti, in da nato lahko začaraš še poslušalce, da tudi njih odnese, to je …« Jonas je pomislil, da mu bo enkrat morala povedati, katere so tiste besede, ki manjkajo. »In jaz sem mislila, da bom, ko bom tam na Olimpu, spreminjala svet, ker glasba je tudi empatija, mir, ljubezen. Odkar pomnim, sem sanjala, da bom z glasbo spreminjala svet.«

…

»To je le iluzija. Na koncu gremo vsi s tokom, pa če si priznamo ali ne. Če se kdaj prepustiš toku, za kakšno reč skloniš glavo, malo počakaš, pustiš bedakom, da gredo svojo pot, vsaj ne porabiš vse moči za sizifovo delo. Prihraniš jo za kaj večjega, za kaj, kar je pomembno, kar bo ostalo. Da boš na koncu lahko rekel, da nisi prišel samo jemat, ampak tudi kaj dat.«