Samo močni preživijo

Včasih je treba storiti kaj narobe, ker se ti je zgodilo nekaj, kar ni prav. Zgodbo romana Sama Ruglja Samo močni preživijo, ki je pred časom prijetno presenetil z napetim prvencem Resnica ima tvoje oči, požene srednjeletni Sebastjan, ki svojega sina Žana, ta je pravkar dopolnil osemnajst let, obdari z enotedenskim potepanjem po zahodnem delu Združenih držav Amerike.

Ker Žan že dolgo živi pri mami, si je oče zamislil, da bi ob sinovi polnoletnosti skupaj okusila prvinsko odmaknjenost ameriških narodnih parkov, se udeležila rock koncerta Brucea Springsteena, ob tem pa obiskala še nekaj ključnih zgodovinskih lokacij. Pot ju tako vodi od puščavskega območja, blizu katerega so si med drugo svetovno vojno prizadevali izdelati prvo atomsko bombo, pa do vesoljskega komandnega centra v Houstonu, iz katerega so na Luno poslali prvega človeka.

Sprva brezskrbno potovanje, na katerem so pred njima samo ravna in samotna cesta ter njuni pogovori, pa se počasi začne preobračati v razkrivanje očetovih skrivnosti. Od tu ni daleč do trenutka, ko je Žan hipoma postavljen pred preizkušnjo, ki od njega zahteva vse, kar zmore.

»Ko bralec romana Samo močni preživijo pomisli in že verjame, da sta se oče in sin našla in za zmeraj prepoznala v slepeči bleščavi belih sipin, ju Samo Rugelj na njunem avtomobilskem potovanju na rob Teksasa pošlje do meja možnega in verjetnega – in še čez ... Kdo bo zaplaval v belino? Kdo – če sploh – bo prišel nazaj?« – Aleš Berger

»Ko Rugelj v romanu Samo močni preživijo svoje junake odpelje v ameriško divjino, začutimo, kako bi Cormac McCarthy pisal v slovenščini.« – Boštjan Videmšek

IZ KNJIGE:

Pred menoj je bil razgiban relief. Strmi, a kratki vzponi na vrh petnajstmetrskih kucljev, ki jih je na drugi strani obrusil veter in ustvaril svojevrstne opasti iz belega peska. Ko sem mislil, da je na drugi strani ravnina, in hotel steči po njej, se je naenkrat preobrnila v strmo globino, zaradi katere sem skoraj padel na glavo. Belina je tretjo dimenzijo globine skoraj izničila. Vse, kar je bilo pred menoj, se je zdelo na isti premici, ki je tekla naprej v belo sivo meglo. Bilo je, kot da bi stopil v nekakšno deželo ravnino.

Ko sem tako koračil od dolinice do hribčka, sem začutil, kako postajam del okolice, v katero sem prišel, bil sem vse manjši, postajal sem zrno, ki se je valjalo v beli peščeni puščavi. Pogledal sem proti očetu in videl, da ga ni več.

»Oči!« sem zaklical. Namesto njegovega povratnega klica se je vrnila samo tišina. Postalo mi je vroče. Stekel sem v smer, kjer sem ga nazadnje videl. Ni ga bilo.