Dnevnik kužnega leta

»Popis oziroma pomnik najbolj izrednih dogodkov, tako javnih kot osebnih, ki so se pripetili v Londonu med zadnjim velikim izbruhom kuge leta 1665, kot jih je zapisal meščan, ki je ves ta čas preživel v Londonu« je bil prvič objavljen leta 1722. Kronika epidemije, ki jo je Daniel Defoe (1660–1731) najverjetneje osnoval na podlagi stričevih zapiskov, žanrsko niha med poročilom, zgodovinskim dokumentom in (avto)fikcijo. Pripovedovalec prerisuje tabele, navaja ukrepe in njihove posledice, najbolj pa ga zanimajo individualne usode Londončanov. Spregovori o bolečini umirajočih in stiskah preživelih, a tudi o neverjetni iznajdljivosti, sočutju in solidarnosti posameznih skupnosti.

Kuga je predrugačila obraz mesta. V osemnajstih mesecih je London izgubil skoraj četrtino svojega tedanjega prebivalstva, krizno stanje pa je razkrilo zlasti ekonomsko oziroma razredno in spolno pogojene neenakosti obstoječe družbe. Tristo let po prvi objavi je Dnevnik kužnega leta pretresljiv in kritičen popis življenja v primežu epidemije.

Trda vezava, 13 x 20 cm, 248 strani.

O AVTORJU:

Daniel Defoe (1660–1731) velja za, kot se temu reče, izrazito »plodnega in raznovrstnega« pisca. Glede na to, da je v skladu z navadami časa pisal pod vrsto različnih imen (uporabljal naj bi jih najmanj 198), je težko določiti natančno število njegovih del, med katerimi najdemo tudi satirične pesmi ter politične in verske pamflete. Njegov Robinson Crusoe je, če odštejemo Sveto pismo, najbolj prevajana knjiga vseh časov. Je torej neke vrste biblija med literarnimi deli, ki med drugim deluje kot literarna oziroma literarno ustvarjena fantazma par excellence. In kot se za pravo fantazmo spodobi, je podana v obliki treznega, nevtralnega (p)opisovanja, beleženja dogodkov oziroma »dejstev« in odzivov nanje, z veliko smisla za vsakdanje detajle.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

Bilo je nekje v začetku septembra 1664, ko sem sočasno kot moji sosedje med vsakdanjim občevanjem izvedel, da se je na Holandsko povrnila kuga; kajti tam, zlasti v Amsterdamu in Rotterdamu, je bila že srdito razsajala leta 1663, ko jo je, kot se je govorilo, po mnenju nekaterih tja zaneslo iz Italije, po mnenju spet drugih iz Levanta z blagom, ki ga je domov pripeljala njihova turška flota; spet tretji pravijo, da je prišla s Kandije, tretji pa, da s Cipra. Od kod je prvotno prispela, niti ni bilo pomembno; a vsi so si bili edini, da je na Holandskem znova izbruhnila.

V tistih časih še nismo imeli tiskanih časopisov, ki bi raznašali govorice in poročila o dogajanju in jih bogatili s človeškimi izmišljijami, kar je prišlo v navado šele kasneje. A vesti, kot je bila ta, je bilo mogoče izvedeti iz pisem trgovcev in drugih, ki so prispela iz tujine, in iz njih so se širile naprej le od ust do ust; tako se stvari niso pri priči razvedele po vsej državi, kot se danes. Toda zdi se, da je imela vlada o tem zanesljiva pričevanja, zato je bilo sklicanih več posvetov, kako preprečiti, da bi se bolezen razširila k nam; vse to pa je ostajalo nadvse zaupno. In ker se je zgodilo, da so govorice zamrle in so ljudje začeli na novico pozabljati, nas je kaj malo skrbelo in smo upali, da ni nič res; vse dokler nista nekega dne proti koncu novembra ali v začetku decembra 1664 za kugo umrla dva moža.

https://www.youtube.com/watch?v=lYXigjdv9bE&ab_channel=Zalo%C5%BEbaGoga