Zadnji človek - MV

Piše se 21. stoletje. Po Evropi kosi skrivnostna pandemija, ki se hitro širi po vsem svetu. Zdi se, da jo je povzročil človek s svojim sebičnim načinom življenja. In zdi se, da jo bo preživel en sam človek ... Svetovna klasika izpod peresa avtorice Frankensteina.

Leta 1826 je Mary Wollstonecraft Shelley objavila nenavadno mojstrovino, apokaliptični distopični roman z naslovom Zadnji človek. Roman se prične z odkritjem preroškega rokopisa, ki ga je leta 2100 napisal zadnji preživeli iz apokalipse. Avtorica bralstvo izzove, naj si predstavlja svet, v katerem med številnimi živimi bitji izumirajo le ljudje. A v odsotnosti človeštva cvetijo druge vrste.

Bliskovito zmanjšujoča se skupina preživelih je priča, kako se svet vrača v stanje prvinske lepote, v vseobsegajoči rajski vrt. V Zadnjem človeku ljudje izumirajo, svet pa se zaradi tega zdi boljši; zadnji preživeli si zato zastavi bistveno vprašanje: o pravici do lastnega obstoja. Izjemnega pomena za čas tu in zdaj so zaključna svarila, pri katerih vztraja romaneskna stvaritev: prvič, naše človeškosti v najglobljem bistvu ne določajo toliko umetnost, vera ali politika, temveč temelji naših skupnosti, sočutje, občutek za sočloveka in sobitja.

Drugič, pripadamo le eni od mnogih vrst na Zemlji; naša neobhodna naloga je naučiti se spoštovanja in sobivanja z naravnim svetom, ki ne obstaja za izkoriščevalske potrebe človeštva, temveč avtonomno sam po sebi, iz stvarstva, narave, kozmosa samega.

Futuristična zgodba o tragični ljubezni in postopnem izginjanju človeške rase je najpomembnejši roman Mary Shelley po Frankensteinu. Roman, v katerem najdemo tudi zanimive portrete Percyja B. Shelley in lorda Byrona, ponuja videnje prihodnosti, ki z idejo, da domišljija in umetnost ne moreta odrešiti na smrt obsojenih likov, radikalno izzove romantično percepcijo. V njem je nadarjena pisateljica in pronicljiva mislica podrobno preučevala politična in filozofska vprašanja ter razmišljala o pasteh človeškega vedenja – sebičnosti, brutalnosti, ponosu –, ki jih je opažala v svetu okoli sebe, ter z vizionarsko potezo peresa v podobo romana vpisala svarilo za prihodnost, osmišljujoči orientir človeški rasi.