Ravnateljeva hči

Novembra 2014 je Slovenijo pretresel spolni škandal na eni izmed mariborskih srednjih šol, ko naj bi dijaki v enem izmed šolskih kabinetov med seksom ujeli in posneli ravnatelja in profesorico. Posnetek seksa je nekdo objavil na spletu in potem se je začelo.

Mediji so iz tega posnetka naredili zgodbo. Zgodbo, ki je bila skoraj štirinajst dni glavna tematika marsikatere oddaje in časopisa. V to zgodbo se je vsak dan vključevalo več ljudi in vsi so se počutili poklicane, da o zadevi izrazijo svoje mnenje. In po štirinajstih dneh je ta zgodba dobila tragičen epilog. Ravnatelj je storil samomor.

Moje ime je Ana in sem ravnateljeva hči.

"Jokala sem ob branju in verjetno bi, tudi če Anine zgodbe ne bi poznala tako podrobno. Jokala predvsem zato, ker je svet še vedno poln sovražnih komentarjev in ker vem, da nikoli ne bo bistveno drugače. Prav vsak bi moral prebrati to knjigo. Morda bo zaradi te zgodbe zlonamernih zapisov na družbenih omrežjih manj. Beseda je namreč kot kamen, kamor pade, pusti sled. Vem, da je Ana zapisala svoje občutke zato, da bi pomagala drugim v podobnih stiskah. Jaz pa si želim, da bi to njeno bolečino začutili novinarji. Ja, to naj bo priročnik zanje. Nosijo veliko večjo odgovornost kot (največkrat anonimni) zlobneži, ki si drznejo pisati in soditi o zasebnosti drugih." - Nataša Pirc Musar

KDO JE ANA KAMENIK:

Moje življenje je pisano kot mavrica. Marsikaj me veseli in veliko trenutkov v življenju bi lahko opisala kot takšne, za katere lahko rečem, da živim. Sem Ana in NISEM SAMO RAVNATELJEVA HČI. Sem diplomirana fizioterapevtka, ki se je za študij fizioterapije odločila z željo, da nekoč pomaga osebam s posebnimi potrebami. Sem velika ljubiteljica živali in ponosna lastnica posvojene muce Naomi. Sem dekle čudovitemu fantu, sem hčera, sestra, vnukinja, prijateljica … in še bi lahko bi naštevala. Obkroža me veliko čudovitih ljudi, ki predstavljajo moj navdih in so moje zavetje v težkih dneh. Sem tudi velika ljubiteljica narave, obožujem morje in Kranjsko Goro. Od vseh vlog, ki jih v življenju imam, pa mi je najljubša tista, v kateri sem TETA.

Moji najbližji so tako kot jaz prestali ogromno in nekoč že na lastni koži občutili, kako zelo lahko boli zloba ljudi. Zato je moja dolžnost, da jih v teh trenutkih, ko ponovno odpiram naše stare rane, v popolnosti zaščitim. 

Pred vami torej stojim predvsem kot Ravnateljeva hči. Dekle, ki so ji zlobne besede ubile očeta in za trenutek odvzele VSE, v kar je verjela. Dekle, ki se je počutilo krivo, da je njen oče storil samomor, in dekle, ki je v nekem trenutku ostalo samo in ni ne vedelo in ne znalo, kako naprej. Pred vami pa stojim tudi kot dekle, KI SE JE POBRALO. Ki si je dovolilo sprejeti pomoč in ni dovolilo, da bi se Novembra 2014 ustavilo tudi njeno življenje.

Knjigo sem napisala v želji, da moje besede pomagajo ljudem, ki se znajdejo v stiski, in predvsem preprečijo, da bi se še kdaj kje pojavila kakšna “Ravnateljeva hči”. Naj bo moja knjiga v spomin mojemu očetu in predvsem opomin, da imajo tudi besede moč. In to še kako veliko moč.

Ana. Avtorica knjige Ravnateljeva hči.

O KNJIGI IZ MEDIJEV:

• VEČER: Morda moja knjiga komu reši življenje
• VEČER: Tragedijo želim spremeniti v nekaj lepega
• RTVSLO.SI. Sodili so mu tisti, ki mu ne bi smeli
• N1INFO.SI: Krvoločnost slovenskih medijev je bila (so)kriva za smrt mariborskega ravnatelja
• SVET24.SI: Ravnateljeva hči: Zlobne besede so mi ubile očeta

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Ko sem ozdravljena vse bolečine zadnjič stopila skozi vrata zdravstvenega doma, sem sama sebi obljubila, da moja zgodba ne bo pozabljena. Da bo moj oče skozi moje besede živel dalje in da bo moj glas tisti, ki bo v prihodnje preprečeval podobne tragedije.

Življenje je pot od rojstva do smrti. Je pot, po kateri stopamo. So izkušnje, ki nas učijo, in preizkušnje, ki nas utrjujejo. So dogodki, ki nas izoblikujejo. Vsak izmed nas stopa po svoji poti in niti ena pot ni enaka drugi. Vsem pa nam je skupno, da je naša pot nepredvidljiva in da nihče izmed nas ne ve točno, kaj ga na tej poti čaka.

Očetova afera je bila zame dobra lekcija. Naučila me je ogromno – o odnosih, ljudeh, zaupanju in pravem prijateljstvu. Dala mi je izkušnjo, za katero ne morem reči, da sem hvaležna, vseeno pa čutim, da lahko iz nje naredim marsikaj dobrega. Na žalost pa me je pripeljala tudi do spoznanja, da zloba ljudi nima meja.

Besede bolijo. In uničujejo bolj kot udarci. Udarcem lahko ubežiš, besedam ne. Besede te spremljajo. Slišiš jih, čeprav se trudiš, da jih ne. In dotaknejo se te, čeprav tvoj ponos tega ne prizna.

Želim si, da kot družba pridemo do točke, ko samomor in duševno zdravje ne bosta več tabu temi. Da bo vsak posameznik že kot otrok naučen, da je takšen, kakršen je, najboljša verzija sebe, da predstavlja nekaj unikatnega in da ga je okolica dolžna sprejeti, kakršenkoli že je. Želim si, da vzgoja otrok postane takšna, da bodo otroci drugačnost sprejemali kot nekaj normalnega. Da bomo psihično nasilje obsodili še bolj in otroke naučili, da je nedopustljivo izvajati kakršnokoli obliko nasilja, tudi če kdo kdaj ni po tvojem okusu. Otroci so ogledalo odraslih in spremembe na bolje se bodo začele dogajati samo, ko in če se bo najprej na bolje spremenil vsak izmed nas.

To knjigo sem v prvi vrsti napisala kot spomin nate in z veliko željo, da ta knjiga reši kakšno življenje. Ali pa vsaj prepreči, da bo nekdo nekoč spet obsojen, kot si bil ti. Kajti tega si ne zasluži nihče, sploh pa ne človek, ki ima tako dobro srce, kot si ga imel ti. In če mi bo s to knjigo uspelo narediti vsaj nekaj dobrega, bom imela občutek, da se je tvoj samomor vseeno zgodil z nekim namenom. In da si z njim nekaj dosegel. Tako mi je vse skupaj lažje sprejeti. Pa čeprav smo vsi skupaj za to plačali visoko ceno.