Popotovanje z oslico čez Sevene

Tik preden se je Stevenson podal na svoj dvanajstdnevni pohod z oslico čez Sevene, med katerim je prepešačil približno dvesto kilometrov, se je njegova ljubimka vrnila v Ameriko k svojemu možu. Tako se je Stevenson znašel na razpotju življenja: naj ostane v Evropi in si gradi pisateljsko kariero ali naj sledi ljubimki?

Četudi Stevenson v tej knjigi ljubljene osebe nikjer ne omeni, je dilemo, s katero se je soočal, čutiti v podtonih teksta; avtor večkrat uvede krajše refleksije o ljubezni. Iskrivo ter doživeto opisano potepanje čez francosko hribovje z vsemi popotnimi pripetljaji in opažanji vred, od tega, kako se narava spremeni ponoči, do tega, da smisel potovanja ni toliko v tem, da bi človek nekam prišel, ampak bolj v tem, da sploh gre na pot, je Stevensonu služilo tudi kot prostor in čas za premislek, s katerim se je lahko osvobodil pritiskov domačega okolja ter sprejel odločitve o svojem nadaljnem življenju.

Obenem pa je to potovanje izkoristil tudi za pridobivanje snovi za novo knjižno delo. Vse to še zdaleč ni bilo zaman: Popotovanje z oslico čez Sevene je v svoji neposredni aktualnosti preživelo vse do današnjih dni, njegova takratna pot pa je že pred časom prerasla v dobro obiskano pohodniško pot.

Mehka vezava. 15,0 x 21,0 cm, 162 strani.

O AVTORJU:

Robert Louis Stevenson (1850–1894) je znameniti škotski pisatelj, potopisec in esejist, ki je premikal meje različnih knjižnih žanrov. V kolektivni spomin se je zapisal s pustolovskimi in fantastičnimi knjigami, kot so Otok zakladov ter Doktor Jekyll in gospod Hyde. V svojih delih se je pogosto gibal med leposlovjem in stvarnimi besedili, navdih za svoje knjige pa je črpal iz neposredne okolice. Popotovanje z oslico čez Sevene je njegov najboljši potopis in klasika svojega žanra, po izboru časopisa Guardian pa velja za eno najboljših stvarnih knjig vseh časov. V njem je Stevenson navdahnjeno popisal svoje dvanajstdnevno potepanje z oslico po francoskih planinah.

ODLOMEK IZ KNJIGE:

»Kar se mene tiče, ne potujem, da bi nekam prišel, ampak da grem. Potujem zaradi poto­vanja samega. Premikati se je krasna reč – od blizu čutiti potrebe in težave svojega življenja, splezati s pernatih žimnic civilizacije in odkriti granitna tla sveta, posuta z ostrim kremenom pod nogami. Gorje, ko se v življenju spravimo na noge in smo prezaposleni s svojimi zadevami, postanejo celo počitnice nekaj, za kar je treba delati. Držati prtljago na sedlu zanjo, da je ne odnese močan veter na ledeno mrzlem severu, ni ravno kakšna visoka obrt, a vendarle zaposluje in pomirja misli. In kdo bi se vznemirjal zaradi prihodnosti, če je sedanjost tako razburljiva?«