Parada posebnežev

Predstavljamo vam drugo knjigo klene 91 letne Škofjeločanke Meri Bozovičar, pod naslovom Parada posebnežev. V knjigi, ki jo je po njenem pripovedovanju napisal njen loški prijatelj Aleksander Škorc, je doživeto opisala razburljivo življenje naših dedkov in babic na Loškem. Knjiga za vse, ki želijo v času potovati, zabavati se in se smejati, se modrosti naučiti, povrh še kakšno solzo potočiti.

Spomnimo, pred leti je izšla njena prva knjiga 'Krvava zarja', v kateri je popisala boleče poglavje loške medvojne in povojne zgodovine. V najnovejši knjigi pa se je osredotočila na številne hudomušne, poučne, ganljive in pikantne zgodbe, katerih osrednje prizorišče je najbolj pogosto njihova družinska gostilna Pr' Kajbit v Zmincu pri Škofji Loki.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Nekoč sem ravno v kuhinji pomivala posodo, pa se mi je priklatil eden pred okno in, da bi ga strela udarila, v roki je držal tisto svojo stvar v ustreznem agregatnem stanju, jo gonil sem ter tja in me bebavo režeče zijal skozi okno. Četudi se mi je pozneje zdelo smešno, me je ob pogledu na vse skupaj popadel pravcati bes. Mislim, vse ima svoje meje in še tako bebav človek bi moral vedeti, kje ta meja poteka. Pridivjala sem iz kuhinje, takrat sem bila že odraslo dekle in mu prisolila takšno okrog ušes, da je le odprl usta, zaprl ˝štacuno˝ in se prav hitro pobral.

Potem je bila ženska iz Puštala, katere imena ne vem, bilo je pa nepozabno videti, kako je s samokolnico šla v gostilno ˝Pri Pustežu˝ po pijanega moža, ga naložila in odpeljala domov, kjer ga je ˝skipala˝ na dvorišču. Da je to počela pogosto, se razume samo po sebi.

Pri nas je bila postaja in kadar je nekdo čakal, je seveda čakal v gostilni, zunaj pa smo v opozorilo vozniku obesili zastavico. Voznik je je v takem primeru ustavil, potrobil in čakal, da se potnik pojavi, kar pa ni bilo vedno dovolj. Včasih je moral priti noter in opomniti potnika, da je čas odhoda. Tako je bilo takrat, ko so bili potniki še dragoceni in čas še ni bil absoluten gospodar voznega reda.

Tudi Bog ima gotovo povsem svoja merila in mislim, da staremu atu ni bilo kaj očitati. Uspešno je skrbel za družino, ne glede na to, da je to svojo nedvomno uspešnost malo prevečkrat vsem dajal na znanje. Kako junaški je bil, ko je pred gestapovci raztrgal srajco in vpil nanje, naj ga kar ustrelijo, pa tudi ne pušča dvoma o njegovem pogumu.

Moja sestra Rezka, ki očitno premore še več rodbinske krvi, je obračunavanje s pijanci dvignila na še višjo raven. Po stari mami smo domače hčere podedovale tudi fizično moč in Rezka je bila gotovo najmočnejša. Poleg tega se je naučila in do popolnosti obvladala prijem, s katerim je v trenutku kogarkoli popeljala ven, na hladno.

Vojna sama in predvsem povojna morija, se pač ne bi smela nikoli zgoditi. Zato gre moja ˝zamera˝, ki to pravzaprav ni, je bolj razočaranje, ljudem nasploh. Takratnim, današnjim, vsem. Še posebno tistim, ki so se pustili zavesti in se spustili v krvave obračune s sosedi in to večinoma na temelju zavisti oziroma nekih starih zamer, ki se še kar vlečejo. Na žalost je to nekaj, kar ljudje zelo radi počno. Tod okoli so se tega še posebno vneto lotili.

Tudi jaz sem nekoliko stregla. Na začetku mi je bilo prav čudno. Ko se neizkušeno dekle znajde med gostilniško druščino v vlogi natakarice, ženske torej, ne more biti drugače kot čudno. Ves čas so mi nekaj namigovali in počeli stvari, ki so se mi zdele precej butaste. Kot denimo, da sem komu morala dati roko, on pa me je poščegetal s prstom po dlani. To je bil takrat menda nekakšen paritveni klic lokalnih petelinov, a jaz o tem nisem imela pojma. Nihče me ni ničesar podučil o teh zadevah in tako je nič koliko paritvenih klicev izzvenelo v prazno.

Pr' Žerovc, kot na kmetijah nasploh, je včasih kakšna krava pričela silno mukati. Ne hrana, niti karkoli drugega, je ni pomirila, kar tulila je v svojem kravjem obupu. Ljudje so v takem primeru ugotovili, da se poja. Zanimivo, a vsaj zame tudi skrivnostno. Pojati se. Le kaj naj bi to bilo? Tudi pozneje, ko so poječo se kravo peljali k biku in ko se je potem očitno potolažena in dobre volje vrnila, mi ni bilo nič bolj jasno. Bik je torej ozdravil kravo, ali kako je sedaj to?

Brati takrat, še posebno za otroke, ni bilo tako enostavno. Če zanemarimo, da ni bilo časa, tudi elektrike še nismo imeli, torej je branje zvečer odpadlo. No ja, vsaj moralo bi, pa ni. Ko sem šla spat, sem tako ˝morala˝ obvezno še brati. Ob petrolejki se razume, kar je bilo, mimogrede, strogo prepovedano. Ko sta šla spat še starša, je ati vedno odprl okno in pogledal gor, proti moji spalnici, če pri meni še gori luč. Ko sem zaslišala odpiranje okna, sem torej na hitro privila stenj petrolejke in stvar je bila rešena. Otroška iznajdljivost pač. A tudi ati se je znašel.

Enkrat je prišel v mojo sobo, se dotaknil stekla na petrolejki, ki je bilo izdajalsko vroče in sledila je neprijetna pridiga. Prijetnih pridig itak ni. Vse njegove besede lahko strnem v opozorilo, če že ne grožnjo, da si bom ob branju pri slabi luči pokvarila oči. Pozneje je napredek ustvaril baterijo, ki ji je dokončno uspelo udejanjiti atijeve preroške besede glede pokvarjenih oči. Res sem pozneje slabo videla.