Nekropola (roman v stripu)

Roman v stripu Nekropola je po znamenitem avtobiografskem romanu Borisa Pahorja, ene osrednjih osebnosti evropske kulture, ustvaril mladi, tržaški umetnik Jurij Devetak. S svojo likovno govorico in izjemno risbo je spojil večplastnost zgodbe v atmosfersko bogato in ubrano celoto.

V romanu Nekropola je pisatelj, ki je z držo odgovornega intelektualca vedno svaril pred pozabo zgodovine in opozarjal na poskuse kratenja človekovih in narodnih svoboščin in pravic, popisal izkušnjo življenja v koncentracijskih taboriščih.

Nekropola kot osupljivo pričevanje in mojstrska ubeseditev

Roman je izšel leta 1967, začenja pa se s pisateljevim obiskom spominskega parka ob koncentracijskem taborišču Natzweiler-Struthof, potem popisuje še svoja doživetja v drugih taboriščih (Dachau, Bergen-Belsen …), v katera je bil poslan po aretaciji.

Roman Nekropola je doživel potem, ko so ga odkrili v Franciji in Nemčiji, velik odmev in priznanje v svetu, sčasoma pa tudi doma in v sosednjih državah. Boris Pahor je morda prejel največje priznanje prav od Italijanov, ki so mu za ta roman podelili prestižno nagrado Premio Napoli. Nagrada je predstavljala med drugim tudi simbolno priznanje zločinov, storjenih nad slovenskim prebivalstvom pod italijansko okupacijo.

Sporočilo in poslanstvo Nekropole – v umetniškem stripu

Nekropola je po mnogih prevodih in odzivih sodeč eno najbolje napisanih pričevanj o taboriščnem življenju v svetovni literaturi. S svojim pomembnim sporočilom, svarilom pred novimi vzniki totalitarizmov, je močno nagovoril tudi mladega tržaškega umetnika, ilustratorja Jurija Devetaka (1997), ki mu je uspelo prepričljivo ujeti duha prozne predloge.

Ilustrator se je pri tem izognil neposrednim opisom taboriščne tematike, »v svoji zgodbi sledi predvsem avtorju, a gre do dna taboriščnega nihilizma in prevzame poslanstvo, posredovati pisateljev poklon 'ponižanim kostem',« kot je svoje vtise ob prvih skicah strnil avtor spremnega besedila k stripu Zdravko Duša.

Boris Pahor (1913-2022) je bil tržaški pisatelj, intelektualec in najbolj prevajan slovenski avtor.

V času njegovega otroštva so italijanske oblasti prepovedale uporabo slovenskega jezika v javnosti, slovenska imena in priimke pa italijanizirale. Po osnovni šoli se je vpisal na italijansko semeniško klasično gimnazijo v Kopru in leta 1935 maturiral. Študij teologije v Gorici je kmalu opustil. Leta 1940 je bil poslan v Abesinijo, drugo svetovno vojno je pričakal kot prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike, hkrati je na padovski univerzi študiral italijansko književnost. Kasneje, leta 1947, je tam tudi doktoriral. Po kapitulaciji Italije se je vrnil v Trst in se pridružil Osvobodilni fronti. Leta 1944 so ga domobranci aretirali in predali gestapu. Ta ga je poslal v več taborišč, med drugim tudi v Dachau, Struthof in Bergen-Belsen.

Pahorjevo literarno pot je še v otroštvu zaznamoval požig slovenskega Narodnega doma v Trstu leta 1920. Odpor proti fašizmu in kasneje nacizmu ga je pripeljal v tržaški zapor in potem v nacistična taborišča. O tem času pričata deli Nekropola in Spopad s pomladjo. Nekropola je danes svetovno znano delo, prevedeno v vse pomembnejše jezike, ki se jim vsako leto pridružujejo novi. Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev in druga dela so nadaljevali njegov pisateljski opus. Dodal jim je zbirke esejev, kasneje tudi spomine. Po vojni je izdajal revijo Zaliv, v kateri so objavljali slovenski oporečniki. Kot pisatelj, esejist in polemik je sooblikoval literaturo in mišljenje ves čas od začetka petdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do smrti.

Ostri kritik je doživel vrhunec zavrnitev, ko je v 70. letih v Zalivu objavil intervju z Edvardom Kocbekom in priznanjem o povojnih pobojih. Jugoslovanske oblasti so mu za nekaj časa prepovedale vstop v državo. Vse do smrti je objavljal kritično in razmišljujočo literaturo ter zapise o Slovencih in zlasti o njihovem položaju v Trstu.

Neverjetni uspeh Nekropole in njegova neomajna stališča do zgodovine ter krivic ga danes postavljajo med najuglednejše Evropejce. Od leta 2009 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob njegovem 100. rojstnem dnevu je pri Mladinski knjigi izšla monografija Tako sem živel, stoletje Borisa Pahorja.

Nagrade:

1992 - Prešernova nagrada

2000 - srebrni častni znak svobode Republike Slovenije za življenjski opus, nepopustljivo prizadevanje v prid svobodne Evrope in zoper nacifašizem ter za dobrobit zamejskih Slovencev

2007 - najvišje francosko državno priznanje vitez legije časti (Chevalier de l'Ordre de la Légion d'honneur)

2008 - Latisana per il Nord Est

2008 - nagrada Napoli za tuje literature

2008 - razglasitev Nekropole za italijansko knjigo leta

2009 - avstrijski častni križ za znanost in umetnost za ozaveščanje o nevarnostih fašizma

2011 - francoski znak komturja v umetnosti in humanistiki

2012 - častna medalja mesta Salzburg

2013 - nagrada Sveta Evrope državljan Evrope

2013 - Tischlerjeva nagrada