Lojze Kovačič

Lojze Kovačič (1928-2004) je s širšim soglasjem poznavalcev slovenske literature vodilni mojster pripovedne proze dvajsetega stoletja. Ob njegovih romanih pa ne gre prezreti tudi navidez drugotne, esejistične dejavnosti. Slovenski, evropski in svetovni klasik.

Rodil se je rodil 9. novembra 1928 v Baslu, Švica, v izseljenski družini. Leta 1938, ko so švicarske oblasti pred začetkom 2. svetovne vojne izgnale vse izseljence, ki niso imeli švicarskega državljanstva, je skupaj z družino prišel v Slovenijo. Leta 1944 mu je umrl oče, nato pa je nova jugoslovanska oblast pregnala še njegove domače v begunsko taborišče DP v Avstriji. Lojze je sicer ostal, vendar je imel kot sumljiva oseba nenehne težave z oblastjo.

Tri mesece (od decembra 1945 do marca 1946) bil zaprt in leta 1947 v JLA pred vojaškim sodiščem obsojen na pol leta disciplinskega bataljona. Po vrnitvi iz vojske je delal kot novinar dopisnik pri Mladini, nato je bil urednik podjetniškega časopisa, od leta 1963 do upokojitve pa je bil zaposlen kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu v Ljubljani. Svoje literarne in avtobiografske prispevke je pričel objavljati že kmalu po vrnitvi družine v Slovenijo in zaradi njih redno prihajal v konflikte z ideologi komunistične partije. Danes njegovo pripovedništvo velja za najpomembnejši zgled slovenske povojne proze. Umrl je 1. maja 2004.