Lepše vprašanje

Naslov knjige Lepše vprašanje si avtor Glenn Hughes izposodi od E. E. Cummingsa, ki je o umetnosti zapisal, da je to »vselej lep odgovor, ki postavi še lepše vprašanje«. Ta pesniška definicija zgoščeno povzema osrednjo misel knjige, da je vsa velika umetnost človekov odgovor na vprašanje bivanja v vmesnosti med imanenco in transcendenco, kot taka pa tudi sama pomensko odprta in nikoli do konca razpoložljiva.

Ob različnih funkcijah, ki jih ima umetnost danes – lahko zabava, sprošča, navdihuje, razkriva nove možnosti mišljenja –, avtor izpostavi njeno duhovno razsežnost kot posebej plemenito in najbolj daljnosežno. Čeprav je za današnji čas značilna »kriza vere«, v človeku še vedno živi stremljenje po presežnem, ki ga lahko poteši prav umetnost in še posebej poezija kot najbolj natančen izraz čustvenih in eksistencialnih občutij smisla.

Pri opredeljevanju ključnih lastnosti umetniškega dela kot medija duhovne orientacije v sodobnem svetu se Hughes opre na filozofiji Erica Voegelina in Bernarda Lonergana in njuno pojmovanje zavesti, transcendence, svobode in prvobitnega pomena kot predkonceptualnega temelja umetnikove izkušnje. Vsako pomembno umetniško delo je kósmion, vzorec konkretnih simbolov, ki predstavlja celoto časnega in večnega, človeku pa odpira možnosti polnejšega bivanja v bogatejšem svetu. Tri poglavja knjige od sedmih so posvečena G. M. Hopkinsu, Emily Dickinson in T. S. Eliotu, ki so vsak v kontekstu svojega časa, osebne biografije in temperamenta ustvarjali poezijo, ki napotuje na globine in lepoto bivanja.