Karma na krožniku

Veliko ljudi karme ne priznava ali pa jo ignorira. Globlji vpogled v delovanje tega pravičnega zakona pa nam razkrije, da ima neprieren odnos do ljudi in predvsem živali zelo boleče in usodne posledice za naše življenje. Seveda ima vsak človek popolnoma legitimno pravico, da se prehranjuje, kot si želi in kot je navajen. Navsezadnje imamo vsi svobodno voljo in ravnamo, kot mislimo, da je prav.

Z vsebino knjige želim pokazati le, da ima svobodna volja tudi »pomanjkljivost« – nesvobodno žetev posledic dejanj, karmo. Tu pa se naša svoboda konča, saj moramo na svoji koži občutiti natanko tisto, kar smo s svojim prehranjevanjem povzročili živalim. Da bi postali bolj srečni, ljubeči in svobodni, se moramo naučiti ljubiti vsa živa bitja, za to pa je nujno potrebno védenje, kaj je zakon karme in kako deluje v naših življenjih.

Mehka vezava, 14 x 19,5 cm, 184 strani.

ZGODBA AVTORJEVEGA PREPORODA:

Marjan nekoč ...

Na svoje otroštvo nimam najlepših spominov. Večkrat sem znotraj sebe čutil močan pritisk in velikokrat sem jokal brez razloga. Spraševal sem se od kje izvira vsa ta moja tesnoba. Svet okoli sebe sem dojemal kot zelo grob in najbolj sem pogrešal, da me nikoli nihče ni vprašal, kako se počutim. Starši, šola, okolje in družba so mi vsiljevali njihove poglede in njihov način življenja. Diktirali so mi kako naj se obnašam, kaj je prav in kaj narobe, kako naj bom priden fant, nihče pa se ni zmenil za moja občutja, počutje in želje. Počutil sem se kot lutka, s katero je lahko vsak delal kar je želel.

Sčasoma sem se naučil nositi prisiljen nasmešek in biti dobre volje, čeprav sem v sebi čutil ravno nasprotno – nestrinjanje, žalost in bolečino.

Okrog 25-ega leta sem začutil veliko življenjsko praznino. Za tri mesece sem odšel v Avstralijo, kjer sem mislil, da bom našel smisel življenja in svoj notranji mir. Na drugem koncu sveta, daleč stran od domačega okolja, sem si dal duška in se udeleževal divjih zabav. Občutek sem imel, da sem prvič v življenju zares svoboden in da lahko počnem kar me je volja. Vendar pa je bil to le beg pred globoko potlačenimi občutki, ki sem jih dolga leta skrival. Po množičnih zabavah in veliko popitem alkoholu, se je moje stanje le še poslabšalo. Zlasti sem to občutil tedaj, ko sem se vrnil nazaj v Slovenijo. Postajal sem vse bolj nemiren in večkrat sem pomislil, da bi končal svoje življenje. V ničemer več nisem videl smisla. Zapadel sem v globoko življenjsko osebnostno krizo iz katere se sam nisem znal izkopati.

Marjan danes ...

Ko danes gledam nazaj, se spomnim, da je bila moja prva rešilna bilka, ki sem se je leta 2001 oprijel, vpis na duhovno univerzo. Tu sem se prvič srečal z meni do tedaj neznanima izrazoma karma in reinkarnacija. Z obiskovanjem predavanj sem začel spoznavati, da ima vse v življenju svoj smisel in vzrok – tudi moje trpljenje. Predvsem pa me je z optimizmom navdajalo dejstvo, da je trpljenje moč preseči in da je možno zaživeti srečno in svobodno življenje.

Če sem želel razumeti vzroke svojega trpljenja in vse kar se mi je v življenju takrat in v preteklosti dogajalo, sem moral prevzeti 100% odgovornost za vse. Začel sem brati knjige za osebnostno in duhovno rast ter poslušati motivacijske govore. Počasi sem začel spreminjati močno ukoreninjene vzorce, ki so me zadrževali pri starem načinu delovanja.

Spreminjati sem začel tudi svoje prehranjevalne navade, saj sem začel spoznavati, da na določeni točki osebnostnega in duhovnega razvoja nisem mogel več napredovati. Vse bolj sem začel čutiti medsebojno odvisnost vsega kar obstaja – ljudi, živali, narave in celotnega stvarstva. V nekem trenutku svojega življenja sem prenehal z uživanjem živali, saj sem se vse bolj zavedal, da se energija ubite živali dobesedno prenese name in skupaj z mesom gradi moje fizično, čustveno, umsko in duhovno telo.

Leta 2012 sem našel duhovno pot, ki je še podprla moja prizadevanja za bolj izpolnjeno življenje. Začel sem meditirati na notranjo Svetlobo in notranji Zvok, katera sta temelj vsega pojavnega sveta, ljudi, živali, rastlin, mineralov itd. S to meditacijo se je v meni še bolj poglobilo sočutje do vseh živih bitij. Že dolgo časa si za praznovanje pusta ne nadenem nobene maske več, ampak raje s svojega obraza snemam tiste, ki so mi še preostale, da bi lahko zasijal v vsem svojem sijaju in zaživel resnično srečno, ljubeče in svobodno življenje. Tudi tako me malokdo še prepozna.