Zgodba zgodb: Prva evropska zbirka pravljic

Brata Grimm sta v njem videla ideal; B. Croce zadnjega vélikega renesančnega novelista in velikana italijanskega baroka; I. Calvino čudaškega sredozemskega Shakespearja. Basile ni avtor za otroško publiko, bo pa zbirka bolj zabavala tiste, ki se strinjajo z njegovo trditvijo, da ima človek v tej greznici od sveta toliko, kolikor mu uspe prigristi z lastnimi zobmi.

Poleg tega, da so Basilejeve zgodbe prototip nove literarne zvrsti, so tako tudi izjemen zgodovinski dokument, ki sodobnemu bralcu na satiričen način približuje vsakdanjo realnost ene izmed evropskih prestolnic 17. stoletja (Neaplja), v kateri so bile razlike med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo, tako velike, vseobsegajoče in vsedoločujoče, da je bil svet videti zacementiran v dana razmerja, ki znotraj obstoječega reda niso ponujala nikakršne možnosti spremembe.

Žanr, ki ga je ustvaril Basile, je slogovni eksperiment, ki skuša slediti upovedovani snovi, hkrati pa jo ves čas tudi bolj ali manj eksplicitno komentira. To še ni pravljica, ki je v 20. stoletju postala neodtujljiv del procesa odraščanja, v katerem ima jasne vzgojne, psihološke in učne namene – Basile izkoristi tiste lastnosti enodimenzionalne realnosti, zaradi katerih ima pravljica moč, da z lučjo posveti v najtemnejše kotičke človekove duše, locira njene najbolj pritlehne, umazane in destruktivne strasti in jih postavi v dvorano ogledal, kjer jih preobrača, deformira in amplificira, dokler se groza, ki ob njih navdaja bralca, ne spremeni v odrešujoč krohot.

"Basile ni bil samo dober opazovalec, ampak tudi oster in duhovit kritik svojega časa. Iz življenjskih izkušenj je družbeno lestvico poznal od vrha do dna; bil je učen in razumen. Jasno je videl svet okrog sebe in razumel je, kje se je ta svet zataknil, kje ga meče s tečajev in kje nujno potrebuje remont." - Ana Duša, iz spremne besede

Trda vezava, 16,5 x 23,5 cm, 504 strani.

O KNJIGI IZ MEDIJEV:

Maticpise.com: https://maticpise.com/2022/05/03/zgodba-zgodb/
Rtvslo.si: https://prvi.rtvslo.si/podkast/kulturni-fokus/56190783/174861240

O AVTORJU:
Giambattista Basile je bil najverjetneje rojen okrog leta 1575 v Neaplju, ki je bil že takrat živahno trgovsko središče in hkrati pomemben center kulture italijanskega baroka. Okoli leta 1600 je zapustil Neapelj in se kot plačanec pridružil vojski Beneške republike. V Neapelj se je spet vrnil leta 1608. Basilejevo prvo objavljeno delo je pesem Il pianto della Vergine (Solze Device) iz leta 1608; leto kasneje je izšla zbirka Madrigali et ode (Madrigali in ode), leta 1612 pa serija pisem, ki jih je v neapeljskem narečju pisal med letoma 1604 in 1612 in ki so izšla kot predgovor k satirični epski pesnitvi Vaiasseide (Služkinje) avtorja Giulia Cesareja Corteseja.

Leta 1611 je bil Basile eden izmed ustanoviteljev neapeljske Accademie degli Oziosi, pomembnega stičišča španske in italijanske kulture. Istega leta je objavil morsko pastoralo Le avventurose disavventure (Pustolovske nezgode). V prihodnjih letih je objavil zbirko Egloghe amorose e lugubri (Dražljive in tožeče ekloge, 1612), glasbeno dramo Venere addolorata (Trpeča Venera, 1612) in Opere poetiche (Poetična dela, 1613), v katerih je bila zbrana večina njegovih predhodno objavljenih del, vključno z občasnimi krajšimi besedili. Sledili so nadaljevanje zbirke Madrigali et ode (Madrigali in ode, 1617), idilična pastorala L’Aretusa (Aretuza, 1618) in glasbena drama Il guerriero amante (Bojevnik ljubimec, 1620).

V letih med 1621 in 1632 je zasedal guvernerski položaj v Lagoliberu, Aversi in Giuglianu. Pod delo z naslovom Imagini delle piu belle dame napoletane ritratte da lor propi nomi in tanti anagrammi (Podobe najlepših neapeljskih dam, kot jih slikajo njihova lastna imena v anagramih, 1624) se je prvič podpisal kot »toronski grof«, kar naznačuje njegov preboj med titularno buržoazijo. Leta 1627 je objavil Ode, tri leta kasneje pa še eno glasbeno dramo, Monte Parnaso (Gora Parnas, 1630). V približno istem obdobju je napisal tudi predelavo Heliodorjevih Etiopskih zgodb, ki je z naslovom Del Teagene izšla posthumno leta 1637.
Basile je umrl 23. februarja 1632 za posledicami gripe, ki se je v Neaplju in okoliških provincah pojavila dobra dva meseca po izbruhu Vezuva, decembra 1631. Poleg že omenjenega Del Teagene sta po njegovi smrti izšli še dve najpomembnejši Basilejevi deli, napisani v narečju: Muse napolitane (Neapeljske muze, 1635) in Lo cunto de li cunti overo Lo trattenemiento de peccerille (1634–36). Obe deli sta bili podpisani s psevdonimom Gian Alesio Abbattutis.

ODLOMKI IZ KNJIGE:
Star pregovor pravi, da tisti, ki iščejo, česar ne bi smeli, najdejo, česar niso hoteli, in vsi vemo, da se opici noga, ki jo tlači v škorenj, zagozdi, prav kakor se je zgodilo razcapani sužnji, ki je kljub temu, da nikoli ni imela čevlja na nogi, hotela nositi krono na glavi. A kakor mlinski kamen izloči pleve in kakor se vse vrača in vse plača, tako je tista, ki je z zvijačo jemala, kar ni bilo njeno, na koncu sama postala gnilo jajce, in naj je bil njen vzpon še tako hiter, je bil njen padec še precej hitrejši.

Tri vrste tepcev so na tem svetu in eden bolj kot drugi si zaslužijo, da bi jih strpali v pečico: prvi so tisti, ki ne vejo, drugi tisti, ki nočejo vedeti, in tretji tisti, ki mislijo, da vejo.