Zavetrja

Roman se poglablja v težke teme, kot so posledice življenja v rejniških družinah, izguba otroka in odhod partnerja, skozi zgodbe, ki pogosto hodijo po robu družbenih norm. Kljub temačnosti nekaterih trenutkov avtorica prepleta pripoved s pozitivno naravnanostjo, ki izhaja iz vere v notranjo moč posameznika. 

V svetu hitrega tehnološkega napredka, tekmovalnosti in vojn se protagonisti soočajo z življenjskimi izzivi, ki jih usmerjajo proti novim smislom. Roman “Zavetrja” vključuje tudi vpogled v rejništvo, ki ga dopolnjuje urednica Rejniškega glasnika Maksimiljana Mali s svojimi bogatimi izkušnjami.

“Zavetrja” je roman, ki bralcu odkriva globoke notranje bitke in izzive članov treh različnih družin.

AVTORICA O ROMANU:

Roman bralcu ponuja notranja doživljanja, stiske in bitke članov treh družin. Posledice delovanja ene od rejniških družin, izguba otroka ali odhod partnerja so bile težave, ki so vplivale na sicer izmišljene protagoniste. Ti so prek tudi manj običajnih zgodb hodili po robu, a je zmagala notranja moč večina posameznikov in jih v času tehnološkega napredka, nepremišljenosti, tekmovalnosti in vojne usmerila v nove smisle. Pozitivna naravnanost avtorico v črnogledem svetu navdihuje in uči, da prisluhne šepetu Resnice: na koncu je vse mogoče v rejniški ali nerejniški družini.

Zavetrja so svojsko nadaljevanje Šolnice . V uvodu je avtorica pojasnila, zakaj se je lotila teme o rejništvu in pripoved postavila v lukovško okolje, ki je zibelka te dejavnosti. Tu je preživela svoja osnovnošolska leta, tu je dobila prvo službo. K sodelovanju je povabila urednico Rejniškega glasnika Maksimiljano Mali, ki je ob bogatih izkušnjah še drugače približala rejništvo in se na kratko sprehodila skozi njegovo zgodovino.

… in Veter žvižga okrog vogalov, išče hišo …,  da zloži arijo neskončno, išče, kdo ji bo prisluhnil …

Tiho mu je pela pesem in v mislih preskočila na igro, ki nikoli ne bo odigrana, na risanje, ki nikoli ne bo naučeno. Izgubljala je moč, vse je drselo v daljavo in izginjalo v vrtincu vode. V venec je vpletla opravičilo, morala ga je, ga povezala s pentljo spomina in pospremila drobceno bitje na njegovo pot. Ni mu dala imena – ni mu dala tistega, kar vsak človek najprej dobi v svojo last. »Le mirno pluj,« je še dahnila. Kdo bi vedel, kako bi se počutilo tisto, kar je nesojena mama imenovala otrok.

"Usode junakov povedo, da se življenja otrokom, pa tudi odraslim včasih odvijajo na neobičajne načine, ko na njihove poti vstopajo novi ljudje, nove družine, kar vsem v temelju zaznamuje miselne, čustvene in doživljajske svetove za vse življenje." – Maksimiljana Mali

"Knjiga, ki je ne moreš odložiti niti, ko kuhaš kosilo, tako te zgodbe junakov – v dveh pomenih – potegnejo vase. Dokaz, da je družina temelj vsega, in da v družini izgubljenega nič materialnega ne more nadomestiti. Le bližina, toplina in tok srca … Čutiti je, da avtorica dobro pozna otroški svet in dejavnike, ki vplivajo nanj. Kateri od teh brusilcev življenja v knjigi sicer ostane skrit, nezapisan, a nakazan. In njegov pronicljiv vonj se širi iz daljave, se razpleta in zapleta …" - Polona Otoničar"