Vojna: Eseji o koncu sveta

Ko Slovenci pozimi odpotujejo na Kanarske otoke ali Mavricij, rečejo, da so s tem presekali zimo – Putin je z vojno presekal covid. Konec je pandemije, te morije. Vse skupaj je bilo res že mučno, zoprno, zadušljivo, neznosno. Neenakost se je poglabljala, jeza je naraščala, socialno nasilje je tlelo, oblasti so izgubljale samonadzor, ljudje so množično umirali – na milijone jih je umrlo, pa sploh ni bilo vojne. Tega si ne zaslužimo! Potem pa je vendarle prišla vojna – in ljudje so kar oživeli. Svet se je »normaliziral« – spet se dogaja nekaj hudega, strašnega, morilskega, toda ne dogaja se nam! Spet je veliko trpljenja, a trpijo drugi, ne pa mi! Spet umirajo, a dovolj daleč stran! – iz eseja Vrnitev zgodovine

Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja? – iz eseja Ustaviti Putina

Tragedija pa je očitna: medtem ko se bodo Amerika, Rusija in Evropa gnetle za geopolitični primat, bo Ukrajina trpela in krvavela. Naloga Ukrajine je, da zadržuje Rusijo. Da jo utruja. Muči. Izčrpava. Žre. Ukrajinci, ki bodo živeli v permanentni vojni, bodo formirali odporniško gibanje – in Zahod ga bo entuziastično in »zelo čustveno« podpiral. Finančno, logistično, moralno. – iz eseja Lažne solze Evropske unije

Mehka vezava, 15,5 x 21 cm, 188 strani.

RECENZIJA BUKLA:

Esejist in filmski kritik Marcel Štefančič, jr. (1960) že dolgo publicistično spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas, njegove knjige pa se vsebinsko raztezajo od zgodovine filma, do družbeno analitičnih knjig. Angažirane eseje je pisal že v prejšnjem stoletju, zbrani so v obsežni knjigi Greatest hits, po letu 2000 pa je objavil številne knjige o naši družbeni realnosti, denimo serijo knjig o Bushevi Ameriki, pa serijo angažiranih esejističnih knjig, med katerimi je za knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) prejel Rožančevo nagrado, za briljantni zgodovinski paraboli Hitler: kako je preživel (2015) in Črna knjiga kapitalizma (2017) pa je bil zanjo nominiran. V najnovejši esejistični zbirki Vojna: eseji o koncu sveta, je pod analitični drobnogled vzel aktualno rusko invazijo na Ukrajino.

Štefančič ta vojni konflikt, ki je zaznamoval postpandemični čas, predstavi v kompleksni zgodovinski in sodobni perspektivi. S pomočjo raznih primerov opozarja na to, kako dvolična je pogosto Evropska unija, ko uvaja vse strožje sankcije proti Putinovemu režimu, in razmišlja o tem, kako se bo znebila odvisnosti od njegovih fosilnih goriv, hkrati pa ne pomišlja kaj dosti, da bi te energente kupovala pri kakih drugih diktatorskih režimih. Kritičen je do solidarnosti Evropske unije z Ukrajino, ki je obenem srečna, da vojna poteka daleč od nje. Vleče vzporednico med Putinovim napadom na Ukrajino in Bushevo vojno proti terorju, saj po njegovem mnenju obe uporabljata enako retoriko in prijeme. Analizira zakonitosti vojne v digitalnem času, ko vsi postajamo ne samo njeni opazovalci, temveč tudi njeni udeleženci. Najde vzporednice med hierarhijo in mafijskim delovanjem v filmu Boter ter koeksistenco Putina z njegovimi oligarhi. Eruditski eseji o naši družbeni sedanjosti in prihodnosti. - (Samo Rugelj, Bukla 166)

O AVTORJU:

MARCEL ŠTEFANČIČ, JR., (1960) je filmski kritik, publicist in avtor skoraj stotih knjig. Z zgodovino filma se je do zdaj sistematično spoprijel že nekajkrat, saj je v izjemni Maškaradi (2013) obdelal slovenski film od leta 1948 do 1990, v referenčni kritični enciklopediji Slovenski film 2.0 (2016), pa kritiško ovrednotil slovenske celovečerne filme iz četrtstoletnega obdobja samostojne Slovenije (1991–2016). Tudi zgodovini svetovnega filma je posvetil kar nekaj knjig. V zadnjem času je bila najbolj odmevna njegova obsežna mojstrovina Če umrem, preden se zbudim (2020), monumentalni pregled klasičnega obdobja filma noir od začetka štiridesetih let do konca petdesetih let prejšnjega stoletja. Zdaj v enakem formatu izhaja še močno razširjena izdaja knjige Zadnji film (prvi izid leta 2007), v kateri je Štefančič eruditsko popisal zlata leta Hollywooda od sredine šestdesetih do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja.