Vedno v najinem srcu

Vsaka duša nas lahko nekaj nauči, če ji dovolimo in se prepustimo. Tudi mene je. Malo časa sva imeli, a njeno sporočilo mi je dalo zelo veliko. Nisem je dolgo poznala, vendar je v meni pustila močan in večen pečat.

Knjiga te iskreno popelje skozi osebno zgodbo o spontanem splavu. Približa ti občutke skozi doživljanje te izkušnje ter prikaže pomoč in podporo pri sprejemanju izgube. Z zgodbo se hitro lahko poistovetiš, ker nikoli ne veš, kdaj se to lahko zgodi tebi ali bližnjemu. Takrat, ko nas najbolj boli, spoznamo največje modrosti.

Mehka vezava, 15 x 21 cm, 238 strani.

NEKAJ MISLI IZ KNJIGE:

»Vse se zgodi z razlogom,« je pregovor, ki ga zadnje čase vsi uporabljajo. Nisem prepričana, da se ljudje zavedajo njegovega pomena. Dogodek nas nekaj uči, ni pa nujno, da nas res nauči. Hitro pozabimo bistvo. Ali pa udarec ni bil dovolj močan, da bi nas streznil. Ne pritožujte se zdaj, ko ste noseče; ko niste bile, ste si želele samo to. Na vsakem koraku lahko najdemo težavo, če jo želimo videti. Bodite hvaležne za ta trenutek, ki ga imate zdaj.

Vsaka mama žaluje za svojim otrokom, ne glede na to ali je bil rojen ali ne. Izguba otroka vedno boli. Mama za svoje otroke naredi vse, kar je v njeni moči, ne glede na to koliko je njen otrok star. Mama je mama, ena in edina. Ni naravno, da se otroci poslovijo pred starši. Zato boleče izkušnje mama ne more pozabiti. O tem, kaj je težje in kaj lažje, nima smisla razglabljati. Mama, ki je doživela splav, lahko žaluje prav tako kot tista, ki ji je umrl otrok. Ocenjevanje, da je huje, ker je umrl majhen otrok, ni resnično.

Žalovanje je individualni proces, ki ne pozna časovnih omejitev. Žalovanje ni slabost. Nekateri ga opisujejo, kot da je oseba duševno nestabilna. Resnica je, da je žalovanje delo, ki ga je treba opraviti. Je proces sprejemanja in ne pozabljanja.

Do danes se je miselnost spremenila, na določenih področjih smo naprednejši. Imamo več dobrin, razvito tehnologijo, imamo domove, vodo, elektriko, a v sebi smo še vedno prazni. Miselnost gre zelo počasi naprej. Razgledanost nas je usmerila na pravo pot, še vedno pa skrivamo nosečnosti do treh mesecev, prikrivamo splave, ne govorimo o težavah z zanositvijo in se tega še vedno sramujemo. Nimamo poguma govoriti z osebami, ki so izgubile otroka, se približati materam in jim nuditi oporo.

Vez med mamo in otrokom je vzpostavljena za vedno. Vsak otrok v mami pusti svoj DNK-zapis, ne glede na to da je bil splavljen. To so zelo močne vezi, ki jih ni mogoče pretrgati z rojstvom ali s splavom. Zato je prav, da ima Pikica svoje mesto v družini, ki ji pripada. Kdaj bomo pogledali malo globlje, v svojo notranjost? V svojo dušo. Obstajamo z dušo in telesom. Vidimo pa samo svoja telesa in pogosto zanemarjamo svojo dušo.