Uho (pesniška zbirka)

Gledališki režiser, pesnik in avdiovizualni ustvarjalec Jan Krmelj je svoj pesniški prvenec Relikvije dihanja, ki je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, izdal pred skoraj desetimi leti. V vmesnem času se je utrdil kot fascinanten gledališki režiser, režiral in vizualno zasnoval predstave za razna slovenska gledališka, kot so MGL; SNG Drama Ljubljana in SNG Maribor, med drugim Žabe, Izredne razmere, Požigalce, Proslavo, Življenje drugih, Žalostinke itd. Zdaj se predstavlja z drugo knjigo poezije, naslovljeno Uho.

Gre za konceptualno zastavljeno zbirko. Že njen prolog nas popelje skozi dolgo časovno obdobje, saj zajema čas od leta 21.500 pr. n. št. do leta 3045, a ohranja isti prostor. S tem napove namero knjige, ki bo prisluškovala med zarezami časa in se odpirala v prostore, napolnjene z zgodovino – četudi le tako, v kateri nekdo kihne ali si odpre pivo. Knjiga prav tako nakazuje nenehno vračanje enakega – voda vsako noč pada na stol, ki je vsak dan nov. Gre za metaforično, filozofsko in eksistencialno poezijo, ki se ne boji neznanega: »vsaka tema začne / žareti z notranjo / svetlobo, ki šele / napaja / svet«.

Z odpiranjem prostorov se odpirajo rane, čutila pa se povežejo v želji začutiti vse in vedno, da se zdi, kot da se potapljamo v materijo samo: Kosovel na primer leta 1920 zasliši klavir, ki ga lirski subjekt igra ob odprtem oknu leta 2015. Avtor Jan Krmelj ob tem dodaja: »Uho je poziv k poslušanju vsega, kar se ušesu izmika. Je obrat navznoter, potovanje po paradoksih želje, potovanje po generacijah nasilja, po neulovljivi zgodovini in nemogoči svobodi. Uho je uho, ki posluša, kar oči berejo. Uho lahko sanja novi jezik: uho čuti užitek, ko ti bereš to knjigo. Uho je vstop v algoritem resničnosti: sluh se rodi prvi in ugasne zadnji.

Uho osvobaja in spreminja telo tam, kjer je prej zevala rana. Uho je ranljivost. Uho so stoletja, ki pihajo mimo. Nikogaršnje uho: nikogaršnje in prazno zato, da lahko postane tvoje. Zapri oči, odpri usta, poslušaj: besede molčijo in glas govori. Samo to je: in ušesa kmalu več ni.« Prislonite uho na Uho, ne bo vam žal.