Tri sestre

"Pravljica, ki govori o nesebični in iskreni ljubezni. Take brezpogojne ljubezni ne zmotita niti čas niti razdalja. Povezanost v otroštvu pomeni povezanost za življenje." Eva Švagelj, dr. med., spec. psih.

Trda vezava, 22,5 x 24,5 cm, 48 strani.

RECENZIJA SABINE BURKELJCA:

Pravljico o treh sestrah, ki jo je napisala Alja Furlan, bi morale prebrati ženske vseh starosti, da bi znale držati skupaj in moški, vseh starosti, da bi bolje razumeli žensko naravo. Že v uvodu preberemo besede Rebecce Campbell, da smo vse ženske med seboj povezane, pred nami so bile naše prednice, sestavljajo nas njihove zgodbe, so del nas. Pisateljica s svojo (avtobiografsko) zgodbo pred nas razgrne življenje treh sestra: Flore, Kristine in Almire, ki so si med seboj zelo različne, hkrati pa jih druži medsebojna ljubezen in sestrstvo.

Na začetku preberemo, da je zgodba umeščena v Cvetrož, k reki Branici, med vinograde in cvetoče češnje. Deklica (pisateljica, sleherna bralka pravzaprav) sanja nenavadne sanje, v katerih mora najti hiško, kjer živijo tri sestre, ki so precej nenavadne, skoraj bi lahko rekli – so dobre čarovnice, saj se veselijo vsakdanjega življenja in svojih talentov ter darov, s katerimi obsipajo svet, svet pa njih. Deklico srce vleče in vabi, da jih obišče, zato se odpravi na pot srca. »V sanjah so poti povsem drugačne«, nam pove pisateljica, zato deklica hitro prispe do hiše (saj ve, kaj si želi njeno srce) in hiško kljub snegu najde v rožah, vso pisano. Vrata v dekličino skrivnost in vrata v njeno srce so odklenjena, prehodila je pot srca, zato jo čaka »nagrada« za njen pogum in vero v lepoto. Takoj jo obsije rumena svetloba, tri sestre, tri ženičke jo s svojimi darovi že čakajo na polžastem stopnišču. Ta dar so njihove zgodbe.

Pripovedovanje (in tudi poslušanje in pisanje) zgodb je zdravilno, tolažeče, kar avtorica zelo dobro ve, zato je verjetno napisala to milolepo zgodbo o povezovanju žensk; o predajanju modrosti in korenin mlajši generaciji, da bi zaupali v svoje sanje in jih tudi živeli. In zavedanje lastnih korenin, pa naj bodo kakršnekoli že, je potrebno in pomembno. Flora, Kristina in Almira deklici predajo svoje zgodbe, da bi jih čuvala in da bi preko njih nekoč zapisala svojo lastno zgodbo. Deklica se ob srebanju čaja in zgodbah zave, čemu je sanjala te sanje. Njenega srca se je oklenil ledeni mraz, zato je morala obiskati tople spomine svojih prednic. Začela se je spominjati trgatev v Cvetrožu, obiranja jagod, pa sladke potice in čaja in dolge bele škatle s pentljo – v njej je bila prelepa punčka - in šivalnega stroja in pisanih gumbov … Vsaka od treh sestra je deklici položila na srce svoja spoznanja in modrosti, svoje sporočilo.

Pisateljica je zapisala resnično misel, da ni lepšega, kot da narediš nekaj za tistega, ki ga imaš rad. V življenju seveda ni vedno vse tako kot iz pravljice, so tudi konflikti, a če ostaneš povezan v dobrem, se v srcu vedno prižge luč, ki odganja zimski mraz. Sestre so v pozni starosti zapustile ta svet, a še kar tkejo zlato odejo v srcu deklice in v tej čudoviti zgodbi, ki jo je Alja Furlan tako nežno in toplo prelila v zlato besedje, ilustratorka Polonca Leban Grmek pa ilustrirala in dala besedam čudovito likovno podobo. Avtorica je na koncu dodala še znamenito pesem slovenske pisateljice, pesnice, filozofinje – Alenke Rebula, ki čudovito dopolni pravljico – z njo pesnica žensko poveliča, ji da pravi prostor pod soncem. Takole jo zaključi: »Blagor ženskam, / ki ne umrejo, / samo izginejo / kot kruh na mizi. / nenadoma ga zmanjka / in nihče od živih / ni ostal lačen. »

Alja Furlan je pisateljica in pesnica, ki v sodobno slovensko književnost prinaša besede, ki božajo, misli, ki osvetljujejo, in zgodbe, ki dajejo upanje in preko katerih tudi v zimi in snegu bralec ugleda hišo, polno rož in ve, da se je vrnil tja, kjer bo sprejet in kjer mu bo toplo. In pravljico (zgodbo) lahko prebiramo tudi takrat, ko zima kar vztraja in vztraja in ni glicinij, niti vijoličastih magnolij, ameriški slamnik pa je šele v zasnovi, a vemo, da ga bomo nekoč ugledali v vsem njegovem sijaju in lepoti. In to lepoto vsrkali vase in jo predali naprej.