Tokrat bo drugače

Skupaj z materjo Sandro popotujemo po temačnih zakotjih in slepih ulicah življenja, ki si jih nihče od nas v resnici ne želi spoznati in kjer se smrt prodaja v majhnih odmerkih. Skupaj z njo se bojimo za sina in gojimo upanje, da mu bo tokrat vendarle uspelo. Avtorica pred nami odstira vso bedo zasvojencev z drogami, obenem pa tudi neskončno ljubezen matere do otroka.

Knjiga, v kateri spremljamo pot fanta od dojenčka v pižami z žiraficami do odraslega moškega, ki se je nekje na tej poti brez očitnih razlogov izgubil in se prepustil lažni tolažbi drog. Skupaj z materjo Sandro popotujemo po temačnih zakotjih in slepih ulicah življenja, ki si jih nihče od nas v resnici ne želi spoznati: centri za odvajanje od prepovedanih drog, komune, psihiatrične ustanove, zapori, lokali in lokacije, kjer se smrt prodaja v majhnih odmerkih. Skupaj z njo se bojimo za Jona, gojimo upanje, da mu bo ob novi priložnosti vendarle uspelo, in začutimo žalost, nemoč in grozo, ko se vsak in vsakršen poskus, da bi Jon stopil na lepšo, polnejšo, zdravo pot, izjalovi.

Saša Kveder skozi zgodbo, ki se vrti v vse globljo spiralo Jonove odvisnosti, odstira vso bedo zasvojencev z drogami, obenem pa prikaže tudi neskončno ljubezen matere do otroka, ljubezen, ki ne bo nikoli umrla in ki bo po še tako globokem dnu znova zanetila iskrico upanja, da bo tokrat drugače.

MNENJA O KNJIGI:

“Ta knjiga je lahko zelo koristna za vse tiste, ki ne razumejo, kako težka in uničujoča je odvisnost od drog kot individualni in družbeni problem.” (Dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt / iz spremne besede)

“Upam, da bo vaša izpoved našla pot do pravih ljudi. Lahko se vživim v bolečino starša, ki po kapljicah izgublja stik z otrokom in ga opazuje, kako drsi v prepad kljub pomoči in pripravljenosti družine za pomoč. Ganila me je ta strašna nemoč pomagati nekomu, ki ni zmožen prijeti za rešilno vrv in ki raje izbere počasen propad kot pa da bi se poskušal odločiti za življenje. Ves čas sem si želela, da bi razumela tudi sinovo plat. Verjamem, da si to srčno želi vsaka mati, a včasih ne dobimo odgovorov. Vsaj takrat ne, ko bi jih potrebovali. (dr. Sanja Rozman, psihoterapevtka)

“Vprašanje krivde, ki si ga avtorica (kot mama) za življenja (ne)posredno večkrat zastavi, razreši Jon sam: »Mami, to je moje življenje.« /…/ Težka zgodba, napisana na berljiv način, po eni strani prikaže intimno usodo človeka posameznika in njegov uničujoč vpliv na družino, bližnje, hkrati pa gre za širšo družbena tematiko, ki jo v spremni besedi naslovi tudi dr. Zoran Milivojević. /…/Branje je izhodišče za širši družbeni razmislek, kaj delamo kot družba: ali zares pomagamo posamezniku v stiski?” – Ajda Vodlan, Bukla 171–172

O AVTORICI:

Saša Kveder je mati, ki se že poldrugo desetletje bori z odvisnostjo svojega 33-letnega sina edinca. Po poklicu je magistrica dizajna (smer notranje oblikovanje). Živi in dela v Ljubljani.

Roman ‘Tokrat bo drugače’ je napisala na podlagi dolgoletnih izkušenj. Odločila se je, da svojo zgodbo in zgodbo svojega sina predstavi javnosti in družinam s podobnimi problemi, z željo, da njena izkušnja pomaga še komu, ki se morda v podobnih okoliščinah počuti nemočnega in osamljenega. Da bi pridobila moč in znanje, da pomaga sebi in sinu, se je več let izobraževala ter pridobila veščine na področju NLP – nevrolingvističnega programiranja in TA – transakcijske analize.

AVTORICA O NASTAJANJU KNJIGE:

“Ni bilo lahko odstreti tančice in vas, bralce, povabiti v intimni svet knjige, še posebej če zadeva tisto plat življenja, ki je čustveno najbolj občutljiva: lastnega otroka, obenem pa pisati še o tem, kar je boleče, pretresljivo, šokantno, žalostno, pisati o občutljivi temi, ki je žal še vedno stigmatizirana v naši družbi. Vendar je o tem pomembno spregovoriti, kajti molk, sram in obup ne rešijo ničesar. Zavedam se, da kljub mnogim izgubljenim bitkam sinov boj še ni končan. Čeprav se počutim kot v začaranem krogu, mi je vsak trenutek z njim dragocen.”

ZAHVALA:

“Da je to besedilo izbruhnilo iz moje ranjene, notranje samote, je bil boleč proces: ponovno odpiranje skozi dobro desetletje nekoliko zaceljenih ran in podoživljanje tistih dni, ki so me globoko prizadeli in užalostili, sta me ponovno vrnili v preteklost, ki sem jo hotela pozabiti ali vsaj prelepiti z obližem časa. Treba je bilo zbrati mnogo poguma, odločnosti in vztrajnosti. Zato sem globoko hvaležna vsem, ki so me iskeno vzpodbujali, inspirirali in pripomogli k izdaji knjige. /…/ Hvala vsem bralcem za vaš dragoceni čas in priporočila v branje, hvala, ker niste brezbrižni, ker vam je mar!”