Srečo, prosim

Aljoša Bagola, slovenski kreativni direktor desetletja in avtor uspešnice 'Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke', najbolje prodajane knjige leta 2020 pri nas, se v novi knjigi zakoplje v raziskovanje nadvse izmuzljive in težko dosegljive sreče. Pri tem ugotavlja, da naša sreča v resnici ni odvisna od tega, kako uspešni smo v posnemanju uspeha drugih, ampak predvsem od poguma in odločenosti, da se soočimo tudi s svojimi temnimi platmi in jih zdravo priključimo svoji celovitosti. Le tako lahko odkrijemo in uresničimo svojo edinstvenost – svoje bistvo.

Še ena bravurozna mojstrovina, polna navdihujočih življenjskih zgodb in jezikovnih veletočev, izpod peresa pronicljivega opazovalca lastne notranjosti in aktualnega družbenega dogajanja.

»Življenje je kratko, zato pazimo, da se na koncu ne bomo počutili, kot da smo potegnili kratko. Nekoč bomo v hropeči horizontali dokončno presojali o svoji pokončnosti – kako pogumno smo življenju zrli v oči, ko nam je v obraz oralo globoke brazde, kako naše nočne more niso mogle osiromašiti naših sanj, kako si iz rok nismo pustili iztrgati svojih najsvetlejših ciljev. Ko si kaj zadamo s predanostjo, presežemo svoje danosti. Ko sanjamo z namero, vse nenamerno, kar nam prinese življenje, lažje sprejmemo in premagamo, in ko smo predani ciljem, se ne predamo zlahka.«

Kar 11.000 prodanih izvodov prve knjige

Aljoša Bagola, slovenski kreativni direktor desetletja, priljubljen kolumnist in predavatelj, je navdušil že s svojim prvencem Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, iskreno izpovedjo o soočenju z izgorelostjo. Knjiga je podrla vse rekorde branosti in z 11.000 prodanimi izvodi postala najbolje prodajana knjiga leta 2020 pri nas. Številnim bralcem (tudi v tujini) je pomagala, da so se lažje spoprijeli s podivjanostjo sodobnega sveta ter v njem našli tudi uteho, pomirjenost in optimizem.

Kjer se je prva končala, se druga začne …

»Moja druga knjiga se nadaljuje tam, kjer se je prejšnja končala. V njej (in z njo) sem premagoval izgorelost ter se učil načinov vnovičnega približevanja zadovoljstvu, boljšega miselnega nadzorovanja in doživljanja sreče kot trenutkov, ki se jim prepustiš z vsem svojim bistvom,« pravi Bagola. V knjigi Srečo, prosim se zakoplje v raziskovanje nadvse izmuzljive in težko dosegljive sreče. Ugotavlja, da je sreča vedno posledica in ne cilj, v katerega se zaletavamo. Kajti če se kot trčeni zaletavamo v srečo, na koncu zgolj tavamo. Zato recept za srečo ni lov, temveč ji moramo pustiti čas, naj v miru poišče naš naslov.

Sreča po Bagolovo

Sreče žal ne moremo kupiti na kilogram in gnanje za srečo je zgolj brezciljno pehanje. Naša sreča ni odvisna od tega, kako uspešni smo v posnemanju uspeha, ciljev in želja drugih. Odvisna je zlasti od našega poguma in odločenosti, da si priznamo in sprejmemo svoje temne plati, svoje pošasti iz globin, ter jih zdravo priključimo svoji celovitosti, saj pomirjenost izvira iz poznavanja samega sebe. Le tako lahko odkrijemo in uresničimo svojo edinstvenost – svoje bistvo.

»Biti osvobojen vplivov in okoliščin. Biti zaprisežen preseganju samoprevar in varljivih predpostavk o svetu in drugih. Dovoliti si edinstvenost in s čudenjem hraniti otroka v sebi. Biti samostojen, misliti s svojo glavo in čutiti s svojim srcem. To je sreča.«

Še ena pronicljiva bravurozna mojstrovina

Bagola ni le odličen opazovalec lastne notranjosti in aktualnega družbenega dogajanja, temveč tudi mojster pripovedovanja zgodb in presenetljivih besednih akrobacij. Zato je njegova nova knjiga, polna lucidnih premislekov, navdihujočih življenjskih zgodb in jezikovnih veletočev, odlično in navdihujoče branje. Kot pravi Bagola, knjiga ni priročnik za srečo, ampak bolj prisrčnik, pridušnik ali zvesti pribočnik. Lahko pa postane kažipot do izpolnjenosti, edinstvenosti in »osrečenja«, saj so knjige »večinoma vedno nekaj za dušo in kdaj tudi pripomoček, da si prirastemo k srcu in zrastemo«.

Pustite sreči do besede in živite svoj prav

»Življenje je kratko, zato pazimo, da se na koncu ne bomo počutili, kot da smo potegnili kratko. Nekoč bomo v hropeči horizontali dokončno presojali o svoji pokončnosti – kako pogumno smo življenju zrli v oči, ko nam je v obraz oralo globoke brazde, kako naše nočne more niso mogle osiromašiti naših sanj, kako si iz rok nismo pustili iztrgati svojih najsvetlejših ciljev. Ko si kaj zadamo s predanostjo, presežemo svoje danosti. Ko sanjamo z namero, vse nenamerno, kar nam prinese življenje, lažje sprejmemo in premagamo, in ko smo predani ciljem, se ne predamo zlahka.«