Srebrni golob

Srebrni golob (1909) je slovenskemu bralcu še nepoznan romaneskni prvenec Andreja Belega (1880–1934), ruskega prozaista, pesnika, literarnega kritika, jezikovnega inovatorja in enega vidnejših predstavnikov ruskega simbolizma, ki je s svojo unikatno poetiko vplival na razvoj modernizma in postmodernizma ter zaslovel kot ruski Joyce oziroma Proust.

Srebrni golob je otrok obdobja, ki se – v nasprotju z zlatim vekom ruske književnosti z začetka 19. stoletja – imenuje srebrni vek ali obdobje ruske kulturne renesanse (1890–1917); če se književnost zlatega veka koplje v »Puškinovem soncu«, književnost srebrnega srebri v soju »Blokove lune« in je prežeta z različnimi katastrofičnimi občutji modernega človeka, ki je, med drugim, izgubil Boga.

Pričujoči prvenec je zasnovan kot prvi del nedokončane trilogije, ki tematizira antagonizem Vzhod-Zahod in katere nadaljevanje naj bi bil njegov najznamenitejši, v zbirki Sto romanov objavljeni roman Peterburg. A tudi Srebrni golob je slogovno izbrušena, gogoljevsko navdahnjena literarna mojstrovina, nad katero so se navduševali tedanji kritiki in pisateljevi literarni sodobniki, med drugim Sergej Jesenin. Filozof Nikolaj Berdjajev je v »genialnem romanu« prepoznal »strašno stihijskost ruskega naroda«, na katero v iskanju skrivnostnega, mističnega in duhovno razvitejšega ruskega Vzhoda naleti tudi protagonist Pjotr Darjalski. V zahodnjaški maniri vzgojen predstavnik inteligence zapusti premožno zaročenko Katjo in se, razočaran nad vse bolj površinskimi evropskimi vrednotami, ideal(izira)ni, čisti ljubezni odreče v zameno za strastno razmerje s prvinsko rusko kmetico Matrjono. Njena rdeča ruta z belimi jabolki ga privede do rasputinovskega lika in vodje golobje sekte Mitrija Kudejarova, prepričanega, da bosta Matrjona in Darjalski spočela Odrešenika; ko spregleda njihov uničujoči fanatizem, ga doleti tragična usoda ...