Smem biti to, kar sem

Zlorabe (spolne, fizične, čustvene), travme, rane in programiranja otroštva so oblikovali očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedenje in obrambe, naši odzivi. Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave.

Rane otroštva nosimo s seboj. Po zadnji uradnih podatkih iz raziskave slovenskega ministrstva za pravosodje oktobra 2020 je vsak peti Slovenec žrtev spolne zlorabe. Vsak peti Slovenec! 400.000 ljudi. Njim dodajmo tiste iz družin, ki jih je zaznamovalo nasilje, alkoholizem in druge odvisnosti, hude telesne in duševne bolezni, disfunkcionalni medčloveški odnosi. Vsi ti ranjeni otroci imajo kot odrasli mnogotere težave. In verjetno ni človeka, ki ne bi bil kot otrok močno ranjen.

Zaradi okoliščin, ki jim kot otroci nismo bili kos, smo razvili nezdrave vedenjske vzorce in destruktivne obrambne mehanizme, zmaličene vrednote in škodljiva prepričanja. Ta programiranja otroštva so oblikovala očala, skozi katera vidimo, doživljamo, razumemo in interpretiramo sebe, druge in svet. Ali drugače: živimo življenje, ki ga ustvarjajo naša prepričanja, naše vedenje in obrambe, naši odzivi. Zlorabe (spolne, fizične, čustvene) in vse oblike psihičnega nasilja so ustvarile rane (ki smo jih prekrili in skrili), travme (ki smo jih potlačili) in bolečine (ki jih anesteziramo z nadomestki:  z bogastvom, oblastjo in močjo, s karierami in priznanji, odvisnostmi vseh vrst).

Ko se nam v življenju zgodijo pretresi in se sesujejo stvari, ki smo jih zgradili (prijateljstva, služba, družina, zdravje, imetje, partnerski odnos idr.), so ta pogorišča priložnosti in možnosti za nov začetek. Zgradimo lahko nekaj novega!  Če hočemo zgraditi drugačno prihodnost od sedanjosti, v katero smo vpeti, moramo spremeniti  psihološke mehanizme, ki so nastali v preteklosti. V možganih moramo ustvariti nove nevronske povezave, nove izkušnje in naravnanosti. Spopasti se moramo z nekdanjimi zlorabami, nasiljem, strahovi, z grozo, ohromelostjo, ranami, bolečinami, travmami in vsemi njihovimi posledicami. A to še zdaleč ni dovolj.

Ne moremo počistiti preteklosti, če ne vemo, s čim naj staro nadomestimo. Kako naj ravnamo drugače, če so naše obrambe in odzivanje edino, kar poznamo, saj smo se jih priučili že v otroštvu? Torej moramo novo šele spoznati: svoje temeljne bivanjske pravice in zdrave mehanizme sobivanja z ljudmi. Osvetljene so v desetih poglavij, v katerih se posveti čustvom, mislim, mnenjem in prepričanjem, vedenjem , našim temeljnim potrebam in vrednotam, odnosu do sreče in odnosov, odnosu do duhovnih dimenzij in Absoluta (Boga).

Trda vezava, 16,5 x 23,5 cm, 312 strani.

O KNJIGI IZ MEDIJEV:

http://www.airbeletrina.si/clanek/z-razgaljanjem-bolece-zgodbe-iz-otrostva-sem-morala-odloziti-tudi-vse-maske
https://sensa.metropolitan.si/osebna-rast/maja-megla-smem-biti-to-kar-sem/
https://revijazarja.si/clanek/ljudje/606b60a924efa/lazje-je-biti-tiho
https://www.metropolitan.si/odnosi-in-psihologija/maja-megla-nastal-je-molk-reagirali-so-redki-spet-ta-molk-ta-zlovesci-urok-molka/
https://drustvo-stigma.si/dokument/smem-biti-to-kar-sem/

Sensa POGOVORI: Maja Megla, avtorica knjige Smem biti to, kar sem:

https://www.youtube.com/watch?v=fAxSLRe_5N8&t=20s

MNENJA O KNJIGI:

»Knjiga ni le priročnik, marveč je sistematična strokovna monografija, ki je opremljena s številnimi opombami pod črto, pronicljivimi citati modrecev in spiskom sijajne literature. Temeljno pisateljičino sporočilo je vgravirano v misel, ki naj bo sleherniku osrednje življenjsko vodilo: ‘Ustvarjanje najboljšega sebe je najžlahtnejša oblika umetnosti.’ Po šokantnem prvem poglavju o zlorabah in programiranju otroštva sledi preostalih devet, v katerih nam pisateljica argumentirano pokaže, da SMEMO čutiti svoja čustva, imeti svoje mnenje, poskrbeti za svoje temeljne potrebe, se postaviti na prvo mesto, biti nepopolni in delati napake, postaviti svoje meje, imeti lastne vrednote in izbire, biti srečni in biti to, kar smo. Prisrčno priporočam v branje, razmislek in udejanjanje.« - Prof. dr. Marko Pavliha, profesor prava, politik, poslanec in publicist

»Dolgoletna uspešna publicistka, avtorica in založnica Maja Megla je prvo knjigo Stres, kuga sodobnega časa zapisala leta 2018, neposredno po svojem zlomu v bolezen. Ob raziskovanju fizičnih in fantomskih bolečin pa jo je odnašalo tudi v preteklost, v zlorabo, kar je na novo odprlo stare rane in nastala je druga knjiga, v kateri na zanjo značilen izviren način razmišlja o spolnih, fizičnih in čustvenih zlorabah, ki posebej pri otrocih izmaličijo pogled na svet in ustvarijo nezdrave vzorce obnašanja.« - Renate Rugelj, revija Bukla

»Knjiga Maje Megla je pretresljiva izpoved spolne zlorabe ter analitična razgrnitev pravic do dostojanstva, ki naj jih ozavesti vsakdo izmed nas. Da se ne zgodi, ponovi … nikoli nikomur več.« - Marjana Lavrič, publicistka

MISLI IZ KNJIGE:

»Kamorkoli gremo, četudi na drugo stran planeta, nesemo sebe s seboj. Dokler ne spremenimo svojih psiholoških vzorcev, bomo iz njih vedno znova ustvarjali enake situacije, kot so tiste, ki se jih želimo osvoboditi.«

»Pot do svobode ni v tem, da spremenimo svet in ljudi v njem, da ravnajo, živijo, delujejo in čustvujejo tako, kot nam ustreza, kajti tega niti ne bi mogli doseči. Edino, kar lahko spremenimo, smo mi sami in naša odzivanja na svet in ljudi.«

»Trpljenje nas zaradi svoje neznosnosti prisili, da storimo vse, kar zmoremo, da se ga osvobodimo. V tem naporu poiščemo in tudi najdemo nove poti, četudi moramo preseči samega sebe, svoje osebnostne vzorce in omejitve, zakorakati v neznano. Trpljenje je vzvod notranje, osebnostne rasti.«

»Pri čustvih gre izključno za subjektivno resnico našega notranjega sveta in ne odslikavajo resničnosti, v katero smo vpeti. Nimajo objektivne dimenzije pogleda na svet, in to tudi ni njihova naloga. Za analizo nam služi razum.«

»Izražanje mnenj je naša svoboda in tudi naša pravica. Prav je, da imamo vso svobodo izraziti sebe, nimamo pa pravice s svojimi mnenji drugih žaliti, poniževati, zasmehovati.«

»Če ljubezni do sebe nimate, je ne gojite in ne občutite, je tudi do drugih ne boste zmogli izraziti. In četudi jo boste od drugih deležni, je ne boste znali sprejeti.«

MAJA MEGLA O SEBI:

Po izobrazbi sem diplomirana literarna komparativistka, po poklicu pa sem bila petindvajset let novinarka in urednica, prvi sedem let pri tedniku Mladina in nato skoraj dvajset let pri časniku Delo. Področje mojega pisanja sta bili pretežno kultura in sodobna umetnost. A to so pravzaprav najmanj pomembne koordinate osebne izkaznice. Kdo sem jaz in kaj je moja identiteta? Sem nekaj, kar predstavljam svetu, da sem. Sem nekaj, kar drugi mislijo, da sem. In sem nekaj, kar resnično sem.

Svoje pristno jedro sem dvajset let odkrivala v vsakodnevni meditaciji. Ta del mojega življenja je mnogo pomembnejši od vsega, kar sem spisala kot novinarka. Je izkušanje tistega dela sebe, ki se zaveda, da obstaja, ter tiste esence sebe, ki se zaveda, da se zaveda. Tja vodi in od tam izhaja smisel bivanja v trenutni človeški obliki z imenom, ki so mi ga nadeli, in s poklicem, ki sem ga opravljala. In mnogo bolj kot katerakoli šola so me izučila dolga samotna potovanja v oddaljene dežele Azije, Afrike, Srednje in Južne Amerike, med druge kulture, kjer ni nič pomenilo, da sem novinarka Dela, in kjer ni nič veljalo vse moje znanje o sodobni umetnosti, ker zanjo še slišali niso. Tam sem bila zgolj to, kar sem: človek.