Seyvoz

Tomi Motz, inženir pri petdesetih, se zaradi vzdrževanja naprav odpravi iz Pariza k visokogorskemu jezu Seyvoz, kjer je ena najpomembnejših elektrarn v Franciji. Potem ko po večurni vožnji prispe na cilj in moškega, ki naj bi ga sprejel in mu dal navodila, ni od nikoder, se nastani v hotelu nedaleč od jezu. Naslednje tri dni, ko se potika po okolici, predenj vstajajo podobe iz preteklosti, poslednji dnevi vasi Seyvoz in njenih prebivalcev.

Roman francoskih pisateljic Maylis de Kerangal in Joy Sorman je bil objavljen spomladi 2022, malo pred 70. obletnico potopitve vasi Tignes v Savojskih Alpah in odprtja istoimenskega jezu, takrat najvišjega v Evropi. Vas Tignes je bila največja žrtev gradnje jezu na nadmorski višini 1683 metrov, kjer je prebivalo skoraj 500 ljudi. To ni bilo speče, zakotno gorsko naselje, temveč že v 30. letih idilično zimsko letovišče z nekaj hoteli in gostišči. Vaščanom je bilo ponujeno, da sprejmejo odškodnino in se preselijo v višje ležeča naselja, kot je Les Boisses (v romanu Ruz), vendar se je večina prebivalcev uprla, sklenili so ostati v vasi in se boriti zanjo do konca.

Marca 1952 vas še vedno prekriva snežna odeja. Da bi vaščane prisilili k odhodu, jim prerežejo telefonske žice. 17. marca se v vas pripeljejo tovornjaki republiških varnostnih služb. Voda se dviguje za pol metra na dan. Naložijo arhive iz mestne hiše in jih prepeljejo v Les Boisses. Na pokopališču izkopljejo krste. Snamejo cerkvene zvonove. Minirajo hiše. Vaščani se ne vdajo, dokler voda ne doseže prvih stopnic. 28. aprila vas izgine pod vodo.

Roman Seyvoz je posvečen potopljeni vasi Tignes v Savojskih Alpah v Franciji in njenim prebivalcem.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Ustavi se na majhnem izogibališču nasproti tega velezidu, ki seka pokrajino, ogromne betonske skodele, vrtoglavo visoke, ki ga še vedno impresionira, vzbuja v njem vedno enako čudenje in enak strah – tisto mešano občutje, ki nas prevzame ob čem neznanskim, monumentalnim, ki ima v sebi nekaj norega. Tomi pomisli na Zid iz Igre prestolov.

Gledal je vseh osem sezon drugo za drugo, se kar naprej izgubljal v genealogijah in dinastijah, tako da je moral ob koncu vsake epizode poklicati hčerko, da mu je razložila kak boj za ozemlje ali kako nezaželeno nasledstvo. V tej seriji je vzbujal njegovo občudovanje tisti neznansko ogromni zid, tista utrdba iz ledu in kamna, ki ločuje Kraljestvo sedmih kron od mrzlih in divjih dežel, zid, višji od 210 metrov in dolg 480 kilometrov, ki ga varuje Nočna straža in čez katerega ne seže nobena lestev, ki mu ne bi mogel priti blizu noben lokostrelec, tako debel zid, da ga ne bi preletel noben izstrelek, večen zid, ki ga ni mogoče porušiti.

Zid, ki se zdaj dviga pred Tomijem, zbudi v njem enak občutek nedotakljivosti in enako norost – Seyvoz, domišljijski zid, ki zadržuje umetno jezero.

*

Uničil si našo dolino, Voltang, prišel si sem kot kolonialist, kot okupator, in potopil si naše hiše, naše skednje, naše grobove, elektrificiral si dno močvare, da bi meščani lahko sušili perilo s stroji, izsilil si zemljo in prelil na tone betona, da si postavil zid na reki, ta odvratni zid napredka, in zdaj si drzneš paradirati po višavju.

*

Vrnilo se je veliko ironično sonce, vsa vas je zunaj, razpoloženje je hkrati mračno in nervozno. Nekateri – turobni, vidijo se samo njihovi hrbti in kape, potisnjene do ušes – se šepetaje pogovarjajo pod nadstreškom županstva, drugi tavajo po ulicah, ki zdaj blatne čakajo na svojo usodo, spet tretji nalagajo svoje imetje na tovornjake, ki jih je najela elektrarniška družba: žimnice, kuhinjske omare, kovčke, macesnove kredence, ki jih prinašajo površno oprtani družinski člani, pa še nekaj navrženih odej in mačka v košari. Skromnejši, bolj trmasti se zadovoljijo z vozičkom, ki ga vleče konj, in si raje pomagajo sami, nikogar za nič ne prosijo.

*

Ne vem, v katerem trenutku so ljudje v vasi dojeli, da je stvar zapečatena, v točno katerem hipu je to postalo gotovost, žgoča gotovost, potem ko se jim je tako dolgo vsiljevala v misli, sramežljivo, potuhnjeno – dotlej so pogledovali proti jezu bežno in na skrivaj kakor v luknjo v ključavnici, s strahom, kaj bodo videli, in vsakič nemudoma pregnali nezamisljivo sliko nekam na dno možganov –, in tudi tega ne vem, kako ji je uspelo spodkopati njihove upe, izničiti njihova zanikanja, kako je med enosmerno potjo skozi njihovo zavest otrdela: toda dejstvo je, da so vedeli, da bo vse izginilo, da ne bo ostalo nič.

O AVTORICAH:

Maylis de Kerangal je prejela številne literarne nagrade doma, mdr. nagrado Médicis za Rojstvo mostu (Naissance d’un pont, 2010), mednarodno pa je zaslovela zlasti z romanom Pokrpajmo žive (Réparer les vivants, 2013). V slovenščino sta prevedena še romana Bežiščnica na vzhod (Tangente vers l’est, 2012) in Na tej točki noči (a ce stade de la nuit, 2014).

Joy Sorman je svoj prvi roman, Boys, boys, boys, objavila leta 2005 in zanj prejela nagrado Flore. Naslednji so Gros oeuvre (2009), Paris Gare du Nord (2011), Comme une bete (2012), La Peau de l’ours (2014), Sciences de la vie (2017) in A la folie (2021). Je avtorica več kolektivnih del, Seyvoz pa je prvo, ki je prevedeno v slovenščino.