Samozdravljenje s karmično diagnostiko (ponatis)

V dvajsetletnem obdobju spoznavanja tradicionalnih medicin in drugih bioenergijskih praks sem spoznal, da do zdravja vodi uravnavanje očesu nevidnih plasti človeka. Pred leti pa sem se srečal z nenavadno in nepoznano metodo diagnosticiranja in zdravljenja, ki jo je razvil ruski zdravilec Sergej Nikolajevič Lazarev, ki temelji na zakonitostih karme. Spoznal sem, da ostati zdrav pomeni vztrajno «delo« človeka na sebi – čiščenje sedanjih travm kot tistih iz naše preteklosti pa tudi delovanj naših prednikov; to je nenehen proces, mnogokrat pa edini način, da človek sam pri sebi pozdravi težko ali pa ponavljajočo bolezen.

Karmična diagnostika je tudi v svetu dokaj neznana, nenazadnje zahteva od zdravilca izjemne sposobnosti vstopa v energijsko-informacijsko polje človeka. Kaj se ob tem dogaja, kakšne so nevarnosti in posledice tako za zdravljenca kot za bioterapevta, pa je sporočilo te knjige. Ko je pred štirimi leti izšla prva izdaja knjige Karmična diagnostika, je med bralci sprožila povsem drugačen način razmišljanja ter pojmovanja zdravja in pristopa do zdravljenja.

Ponatis vključuje moja poznejša spoznanja, ob tem pa zavedanje, da karmična diagnostika danes ni več nepoznana, predvsem pa ni le način zdravljenja, temveč predvsem tudi način življenja in iskanje ljubezni v občutenju do vsega in vsakogar, pa četudi to ni vedno lahko.

KNJIGI NA POT (TADEJ PRETNAR):

Oklepanje znanih miselnih okvirov, prepričanj in navad nam daje občutek varnosti in dokler nam takšne ali drugačne okoliščine tega občutka ne zamajejo, je naše dojemanje sveta zelo podobno opazovanju nekega predmeta, kjer perspektiva opazovanja določa, kaj bomo videli in kaj bo ostalo našim očem skrito. Gre pravzaprav za to, da nas je skokovit tehnični razvoj, ki naj bi človeštvu prinesel blaginjo, v zadnjih stopetdesetih letih bolj kot kadarkoli oddaljil od resničnega smisla življenja in poglobil odtujenost od sebe, narave in vesolja, ali če hočete – Boga. Smisel življenja je nedvomno samoizpopolnjevanje, kar pa nikakor ne more biti izgradnja lastnega jaza, s katerim se poistovetimo in potem vidimo resnični svet skozi prizmo svojih prepričanj, ki so omejena, kakor je omejen zorni kot opazovalca nekega predmeta. Samoizpopolnjevanje je razumevanje večplastnosti celote in služenje celoti – človeštvu, naravi in vesolju. To pa je navsezadnje tudi bit učenj vseh religij, ki pravijo, da najlažje spoznaš Boga tako, da mu skozi svoja dejanja postaneš čim bolj podoben.

Narava (oziroma Bog) vedno in na vseh nivojih poskrbi za to, da se v kritičnih trenutkih pojavijo stvari, ki nekemu porušenemu ravnotežju ponovno pomagajo najti stik z osnovno harmonijo. Tudi nastanek knjige, ki je pred vami, razumem v kontekstu samoregulacijske moči narave.

Psihični pritiski, ki jih ustvarja boj za preživetje, pogojen z družbeno ureditvijo in zahtevami trga, so sprožili plaz psihosomatskih obolenj, ortodoksna medicina pa žal v glavnem enači zdravje človeka z njegovo fiziologijo in obravnava predvsem zunanje vzroke za nastanek bolezni. Bolnikom predpisuje tone najrazličnejših zdravil, pri tem pa popolnoma pozablja na pomembnost osebnega pristopa do bolnika, kot tudi na energijsko ozadje psihosomatskih bolezni. Del težav, ki jih ima, je dobro orisal dr. Felix Mann, ki v svoji knjigi Acupunture – Cure of Many Diseases pravi: Zahodna znanost poseduje zapleteno in znanstveno podkrepljeno znanje o anatomiji, mikrobiologiji, kemiji in biologiji človeškega telesa, a ne ve, kateri dejavniki vse te biološke procese v telesu sprožijo.

Ker je jasno, da ortodoksna medicina nima zadovoljivih odgovorov na problematiko nastale situacije, je to povzročilo bliskovit razvoj alternativnih tehnik zdravljenja in zahodni svet so preplavili različni zdravitelji, ki so praviloma izhajali iz spoznanja, da igrajo človekov čustveni, miselni in duhovni svet, ki bistveno vplivajo tudi na energijsko raven človekovega biopolja, ključno vlogo pri fizičnem zdravju človeka. A nobena stvar ni črnobela in tudi v zvezi z novodobnimi zdravitelji se je pojavila kopica problemov, ki so povzročili popoln odpor ortodoksne medicine do tovrstnih terapevtov in terapij. Gibalo alternativnih zdraviteljev je pogosto želja po lahkem zaslužku in napihovanje lastnega jaza s pomočjo manipulacije z bolniki, mnogi med njimi so nekritični do lastnega dela in nezadostno medicinsko izobraženi, kar je ključno pri diagnosticiranju. Neredki so celo primeri smrti bolnikov, ki so na nagovor alternativnih terapevtov prenehali z jemanjem zdravil, ki jim jih je predpisal zdravnik uradne medicine. To je še dodatno poglobilo prepad med obema medicinama.

Delno zaradi škode, ki so jo povzročili nestrokovni alternativni terapevti, delno pa zaradi občutka ogroženosti zaradi nedvomnih uspehov nekaterih alternativnih tehnik zdravljenja, je ortodoksna medicina odklanjala kakršenkoli dialog z različnimi zdravitelji. Toda, ali ni danes, ko je obstoj avričnega polja znanstveno dokazan, posmehovanje večine zdravnikov bioenergetikom ravno tako neodgovorno, kakor je neodgovorno nestrokovno delo nekaterih iz vrst alternativnih zdraviteljev? Fizik dr. David Bohm pravi, da zakonov fizike ne more odkriti znanost, ki deli svet na kose. Iz tega spoznanja pa lahko zaključimo, da trajne ozdravitve ne prinesejo niti posegi, ki se nanašajo zgolj na fizično telo, niti tisti, ki temeljijo bolj ali manj le na odvajanju »slabih« in dovajanju »dobrih« energij.

Marjanu Ogorevcu, bioenergijskem zdravitelju in avtorju te knjige, gotovo ne moremo očitati premajhne skrbi za medicinsko izobrazbo. Kalil se je skozi proučevanje in prakticiranje joge nidre, reikija, radiestezije, kristaloterapije, kitajske medicine in biorgonomije, neizogibna posledica širokega spektra njegovega zanimanja in delovanja pa je bilo spoznanje, da mora pacient prevzeti ključno vlogo pri ozaveščanju vzrokov, ki so ga pahnili v bolezen, saj je to edina pot, ki vodi do trajne spremembe. Ta pristop pa je ravno tisto, kar pogrešamo tako pri ortodoksni kot tudi alternativni medicini in je temelj komplementarne medicine.

Pričujoče Ogorevčevo delo bi lahko imelo vlogo približevanja ortodoksnih in energijskih metod zdravljenja, saj je jasno, da je bodočnost medicine v celostnem pristopu k človeku in njegovemu zdravju. Knjigo priporočam tako zdravnikom kot tudi različnim zdraviteljem in ljudem, željnim osebnostne rasti.

Zdravniki bodo našli v njej osnove energijske in karmične slike človeka in stvar odprtosti vsakega posameznika je, v kolikšni meri si bo priznal, da cilj medicine ni le odstranitev neke fizične motnje, saj to pri pacientu vzdržuje iluzijo, da lahko pride do ključnih sprememb njegovega psihofizičnega stanja od zunaj. Posamezni zdravniki bodo spoznanja o energijskih vzrokih bolezni gotovo začeli vključevati v svoje delo, to pa bo sčasoma privedlo tudi do globalnih sprememb odnosa ortodoksne medicine do bioenergijskih terapij.

Zdraviteljem bo knjiga prav gotovo v oporo pri razumevanju procesov, ki vplivajo na nastanek, razvoj in zdravljenje bolezni. Hkrati jim bo pomagala do spoznanja o potrebi po aktivnem vključevanju pacientov v svoje delo, skromnosti, samokritičnosti, nujnosti stalnega izobraževanja, in preverjanja rezultatov svojega dela. Ostalim bralcem pa bo knjiga prinesla soočenje z vsem tistim, kar vpliva na razvoj naših potencialov, boljšo kvaliteto naših življenj in vlogo moči izbire pri kreiranju lastne karme.

Tadej Pretner