Osvobojena duša

Otroštvo Branke Hubman bi lahko poimenovali z besedami – utonilo je sonce. V njenem mladem življenju ni bilo časa za pravljice niti za igro. Njen svet je bil krut in neizprosen. Svet, ki si ga ne zasluži noben otrok na tem svetu. Brez osebnih pravic in svoboščin. V njem je vladal neskončen seznam verskih in osebnih pravil, ki je tedaj popolnoma zadušil njeno igrivo otroško plat. Nenehen nadzor ter vseprisoten strah, da nikdar ne bo zadostila visokih kriterijev vere in roditeljev, sta jo pahnili v apatijo in jo vedno bolj oddaljevali od svojega bistva.

Danes ni več ujetnica strahu, žalosti, nemoči in nenehnega občutka krivde. Kot ptica lahkotno pluje v oceanu življenja in se radosti slehernega dne. Svobodna, mirna in neskončna hvaležna. Tudi za vse tiste trpke izkušnje. Brez slednjih ne bi cenila lepih. Prekalile so jo in jo preobrazile v močno žensko. Ni šlo zlahka. Pot je bila mukotrpna, a goreča želja po spremembi je v njej aktivirala moč, ki je nad običajno.

Vsi imamo v sebi to moč. Samo od nas pa je odvisno, kaj bomo z njo storili. Poskrbite zase. Ne glede, s čim se soočate. Ne pozabite, upanje umira zadnje. Imejte se radi v pravem pomenu besede. Bodite nežni do sebe in nežni do drugih. In predvsem, bodite najprej vi tista sprememba, ki jo želite videti v drugih.

ODLOMKI IZ KNJIGE:

Če je slučajno med obrokom zarožljal pribor ali pa mi je žlica po nerodnosti udarila ob krožnik, sem bila strogo opomnjena. Nosila sem lepe oblekice. Toda te oblekice so morale takšne tudi ostati. Vse je bilo pogojeno in vse pod strogo kontrolo. Tako nesproščeno, nerazumljeno in nesprejeto sem se počutila. Tako zelo osamljeno.

Z mano se je le redkokdaj pošalil. Včasih sem pomislila, da morda zato, ker se po njegovih visokih kriterijih ne znam niti pravilno smejati. Večkrat mi je tudi očital, naj ne bom tako otročja. V resnici pa nikdar nisem bila niti nisem smela biti otrok. Počutila sem se kot starka ujeta v telo malega otroka.

Dom naj bi zato predstavljal najvarnejši kraj na svetu. Miren in prijeten kotiček, kjer se otrok počuti ljubljen in sprejet. Zato ne skoparimo z vzpodbudnimi besedami, ljubeznivostjo, potrpežljivostjo, podporo in sprejemanjem. Ne skoparimo z izkazovanjem ljubezni na vse možne načine. Predvsem pa jim posvetimo svoj dragoceni čas. Znova in znova jim povejmo, kako radi jih imamo in kako smo ponosni nanje.

Oče je kmalu zatem, ko sem bila vpisana v šolo, osebno odšel do ravnatelja in mu predstavil program delovanja Jehovovih prič. Dal mu je tudi vse publikacije skupnosti. Hkrati mu je prijazno, a jasno dal vedeti v katerih segmentih »življenja na šoli« bom lahko sodelovala, v katerih pa mi verska prepričanost tega ne dovoljuje. Bila sem prva in hkrati edina učenka do tedaj, ki je sledila »resnici«.

So pa bili presenečeni, ker nisem sodelovala v mnogih dejavnostih. Kot je na primer to vključevalo pozdravljanje zastave, vključitev v zvezo pionirjev, sodelovanje na proslavah, v maškarah, praznovanju Božica, praznovanju Novega leta, praznovanju osebnega praznika, ipd. Predvsem niso mogli razumeti, da ne smem z njimi praznovati rojstnega dne in jesti torte ter odpirati daril. Kateri otrok na tem svetu bi se temu samovoljno odpovedal?

Žalostno je spoznanje, da mama v meni nikdar ni videla otroka, temveč sem v njenih očeh predstavljala zgolj sredstvo za dosego njenih ciljev. In to vidi še sedaj. Le da sedaj nisem več njena marioneta. Sem odrasla ženska, ki ve kako skrbeti zase. Ženska, ki se ima rada in zna postaviti prave zdrave meje. Zavedanje. Takšne osebe se nikdar ne spreminjajo in predvsem nikdar ne odnehajo. To je njihova hrana. Brez tega ne morejo preživeti.

Nekoč, ko sem bila že večja, sem prekršila očetovo pravilo. Na skrivaj, ponoči, pod odejo, z baterijo v roki sem brala nek klasičen roman. Izposodila sem si ga od sošolke. Grdo sem bila kaznovala. S pasom. Niti na misel mi ni več prišlo, da bi kaj takšnega ponovila. Vsaj nekaj let ne.

Še danes imam z določenimi Jehovovimi sledilci občasno kontakte. Nikdar nisem bila izključena. Preprosto prenehala sem hoditi na shode. Ne zaradi njih, zaradi sebe. Je mar to greh? Ne bi rekla. Kvečjemu je to moja povsem legitimna pravica. Preveč vsega se je nabralo. Mnogi od njih, ki vedo in so spremljali resnično zgodbo mojega življenja, me podpirajo. Vedo kdo sem v resnici. Ženska, ki nosi v sebi ogromno srce. Večje, kot je ona sama. Hvaležna sem jim. Tistim drugim, ki me zahrbtno obrekujejo in širijo o meni laži, brez da bi me v biti spoznali, se iskreno zahvaljujem, ter jim velikodušno odpuščam.

Oče mora v hčerki prepoznati nekakšen nebrušen diamant. Pomaga ji odkrivati njene najboljše lastnosti in jih še dodatno okrepiti. Vodi jo k odkritju sebe oziroma samospoznanju. V nasprotnem primeru bo njena izkušnja bolj ali manj boleča. Zlahka bo podlegla toksičnim partnerjem, ki bodo njeno nesamozavest in ranljivost izrabili sebi v prid. Kajti vse pomembne moške v svojem življenju bo hote ali nehote primerjala s svojim očetom in posnemala z njimi vzorec, ki ga je imela v primarni družini.

Na maturantski ples sem sicer smela. In nisem smela na zaključni izlet. Nikdar ne bom pozabila dneva, ko sem mnogo let kasneje šla na obletnico, mislim, da je bila po zaporedju dvajseta. Zbralo se nas je kar nekaj bivših sošolk, pa tudi naš takratni čudoviti profesor telesne vzgoje Igor je bil prisoten. Profesor mi je s solzami v očeh rekel: »Tebe sem si najbolj zapomnil od vse dosedanje generacije otrok. Veliko sem razmišljal o tebi. Nikoli nisem razumel, da nisi smela iti na zaključni izlet. Kdo to stori svojemu otroku?« Po tistem me je spet objel in resno rekel: »Upam, da si vsaj zdaj srečna!«

Vedela sem, da se Jehovove priče niso smele družiti z nasprotnim spolom na samem. Vedno je moral biti kdo od starejših v njihovi bližini. Zmenki so bili primerni zgolj za tiste, ki imajo resne namene. Poroko. Pred poroko ne sme priti do intimnega druženja. Smatram, da se zgolj iz tega razloga ogromno Jehovovih prič poroči prezgodaj. Posledično pa tudi precej loči, ker se mnogo premalo uspejo spoznati. Sploh pa je bilo teokratično gledišče, da naj na zmenke hodijo osebe v »istem duhu«, torej, da sta obe strani Jehovovi sledilci. To zavedanje je povzročilo še večji razkol in preplah v moji mladi duši.

Tja sva prišla skoraj istočasno. Jaz s kolesom, on peš. Še danes mi ni povsem jasno kako, toda nekaj minut zatem se je na tistem mestu znašel tudi moj oče. Približeval se nama je z naglimi koraki in bil je videti jezen kot ris. Opozoril ga je naj se umiri, on pa mu je v navalu jeze skoraj zakričal »ne vtikaj se v naše družinske zadeve, ker se ne bo dobro končalo.« Oče ga je odrinil, zgrabil mene in kolo, po tistem pa se ne spomnim kaj dosti, razen tega, da me je doma pošteno premikastil. Udarci so boleli in tudi modrice so se še lep čas celile, toda to je bilo neprimerljivo s tem kako bolelo in krvavelo je moje srce.

Vedno sem nosila lepe obleke, toda cena tega je bila zelo visoka. Skrbno sem morala paziti, da jih ne umažem. Vse je moralo biti popolno. Moja drža, moja hoja, moj smeh. Ob tem nehote pomislim kako me je oče »dresiral«, da vstopam in izstopam iz avtomobila. Če po njegovi presoji nisem bila dovolj nežna z vrati, me je poslal iz avta in znova sem morala ponoviti vajo.

Najstništvo, kot vemo je že kot tako samo po sebi ogromen izziv, ko pa se moraš nehote ukvarjati še z roditelji, ki niso dorasli svoji vlogo, pa ima to lahko katastrofalne posledice. Ne preseneča me, da so mi pogosto ljudje rekli, da ima vsak zapornik bistveno več pravic, kot sem jih imela sama.

Velikokrat sem bila priča, ko je komuniciral z odraslimi iz skupnosti o tem, kako morajo fizično kaznovati svoje otroke, češ da Biblija podpira in svetuje roditeljem naj čim pogosteje uporabljajo šibo. Kot pravi v Pregovorih: »Kdor omejuje kazen, sovraži sina svojega. Kdor pa ga ima rad, ga takoj disciplinira.« Lahko si samo predstavljamo kakšen negativen prizvok to pušča na otroški občutljivi dušici.

V največji grozi, sem se brez, da bi tehtno premislila, da me ta nepremišljena odločitev lahko stane življenja, odločila, da se skrijem na zunanji polici edinega okna, ki je bilo v sobi. Gledalo je na notranje dvorišče, ki je bilo v popolni temi. Nisem imela druge izbire. Raje bi umrla, kot pa se soočila z očetom. V smrtnem strahu sem bosa previdno stopila na polico, fant mi je po tistem v roke potisnil še sandale in torbico. Kmalu zatem se je zaslišalo trkanje.

Če imamo na primer o sebi slabo samopodobo, ali pa govorimo da nas nihče ne mara, nam zakon privlačnosti v življenje pripelje ravno takšne situacije, ter ljudi, ki nam to vedno znova potrjujejo. Celotna stvar funkcionira v bistvu na reprogramiranju svojih miselnih vzorcev. Starši ali pa okolica so nam vcepili neke koncepte in pogosto jih nezavedno vlečemo za sabo vrsto let ali pa celo življenje. Takšno energijo, ki jo oddajamo, ravno takšno bomo tudi prejemali.

Do konca življenja bom verjetno pomnila tudi dan, ko je nekoč na vrata našega doma potrkala mlajša agentka neke prvih večjih knjižnih založb pri nas. Prodajala je zbirko ljubezenskih romanov. S kupljenimi knjigami v naročju sem odšla proti svoji sobi. Nenadoma se je iz dnevne sobe prikazal oče in mi prestregel pot. Z vso močjo je udaril po knjigah. Razletele so se po celem hodniku.

Kmalu zatem sem podlegla skušnjavi in pritisku. Opravičevala sem svoja dejanja, da sem zgolj le človek iz mesa in krvi. Je bil to res dovolj tehten razlog, da podležem skušnjavi, ali zgolj le slab ponaredek ali izgovor, ker nisem našla boljšega? V domišljiji sem si predstavljala, kako njegov pohoten velik ud potone v mojo požrešno vagino in obdela sleherni kotiček v njej. Sram me je bilo mojih nizkotnih grešnih misli, a moje poželenje se takrat ni zmenilo zanje.

Glasno sem zastokala od dolgo pričakovanega užitka in naslade. Lepo negovane nohte sem mu zarila v napete ramenske mišice, kajti v meni je pravkar aktiviral pravi vulkan. Zatem so se najine čutne in sočne gladke ustnice ponovno združile v nenasitnem strastnem poljubu. Prvemu sunku so sledili še drugi, tretji … Ekstaza na ekstazo, ki naju je počasi a odločno neustavljivo povsem potegnila vase in ni prenehala, dokler se nisva povsem nasitila drug drugega.

Nekaj dni po prihodu k njegovi družini se je na vratih pojavil moj oče. Spomnim se njegove mame, ki je pogledala skozi kukalo na vratih, prišla v sobo in mi rekla: »Tukaj je. Ne boj se, ne bom ga spustila noter.« V sosednji sobi sem prisluškovala njunemu pogovoru in se čudila njenemu suverenemu nastopu. »Kdo pa mislite, da ste, da se tako vedete? Odrasla oseba je. Sama si služi denar in sama ima pravico odločati kako bo živela.« Zagrozila mu je celo s policijo, če se še kdaj pojavi na vratih.

O AVTORICI:

Branka Hubman se je rodila 10.3.1965 v Celju. Je nežna zasanjana ribica, a hkrati odločna in močna ženska. Pravi, da jo je življenje preoblikovalo na trd, neizprosen način. Da pa je našla prostor pod svojim soncem in se preobrazila v metulja z lastnimi krili. Po poklicu je poslovni sekretar, po srcu pa prava umetnica. Je avtorica enajstih otroških knjig ter štirih romanov. Pa tudi pesnica. saj pripravlja pesniško zbirko pod naslovom Greta. Ob tem je hvaležna mami dvema čudovitima hčerama, na kateri je neizmerno ponosna.